Filmsko obarvana jesen

November je čas, ko nas bo v kino dvorane s svojimi projekcijami zvabil že 22. filmski festival Liffe. Trajal bo od 9. do 22. novembra na različnih lokacijah, in sicer v Cankarjevem domu, v kinu Komuna, Kinodvoru, Slovenski kinoteki, v mariborskem Koloseju in v Kinu Šiška. 19. oktobra 2011 bo izšel katalog z razporedom filmov, prav tako pa bodo še isti dan na prodaj vstopnice. Obisk festivala je obvezen prav za vse filmofile, saj si bodo lahko na njem ogledali izbrano sodobno svetovno produkcijo in se poučili o dobitnikih pomembnih festivalskih nagrad. Festival Liffe  dviguje filmsko kulturo v Sloveniji, saj se poleg projekcije filmov odvijajo tudi razstave in debate o njih. V Cankarjevem domu bo od 12. oktobra 2011 pa vse do 16. maja 2012 potekal Liffe po Liffu, v katerem si bo mogoče ogledati najbolj uspešne filme, ki so bili nagrajeni na različnih festivalih, tudi na ljubljanskem Liffu. Če si vam v rednem času festivala ne bo uspelo pogledati vseh filmov, ki ste jih želeli, je morda dobro, da si sledeče prihranite, saj si jih lahko ogledate posthumno: Jaz bi tudi (Yo, Tambien) – režiserja Alvaro Pastor in Antonio Naharro, Tamara Drewer – režiser Stephen Frears, Technotise: Edit in jaz (Technotise: Edit i ja) – Aleksa Gajić, Še eno leto (Another year) – Mike Leigh, Ču do vi to (Biutiful) – Alejandro González Iñárritu,  Namišljene ljubezni (Les Amours Imaginares) – Xavier Dolan in Stric Boonmee se spominja (Loong Boonmee Raleuk Chat) – Apichatpong Weerasethakul.  

V prebujanju slovanskih korenin

V okviru slovanskega večera se bosta v Kinu Šiška 3. novembra predstavili dve etno skupini,  Warsaw Village Band in Brina. Warsaw Village Band je poljska skupina, ki interpretira poljske ljudske pesmi in redno koncertira na večjih evropskih festivalih. Nastala je kot odgovor na podlagi raziskovanja poljskih glasbenih tradicij in prikazovanju njihove kulturne vrednosti v današnjem času. Po njihovem mnenju se identiteta in lepota naroda skrivata v njegovih koreninah. Znanje je skupina črpala od starejših poljskih glasbenikov, ki še vedno igrajo inštrumente na tradicionalen način. Tako so v svoje nove melodije vključili tudi to pomembno glasbeno komponento. Skupino sestavljajo tri pevke, ki jim delajo družbo moški strunarji in tolkalci. Na odru boste lahko slišali inštrumente kot so gosli, cimbale, violine in bobni. Njihov zadnji album nosi naslov Infinity, ki prav dobro opisuje njihov občutek za neskončno načinov improvizacije, pri katerih si pomagajo tudi z elektronskimi elementi. Zagotovo vas bodo ob poslušanju zasrbele pete. Pod imenom Brina, ki bo tudi nastopila na slovanskem večeru, se skriva sedem glasbenih umetnikov, ki motive za svoje glasbeno ustvarjanje jemljejo iz obujanja ljudskega pesniškega izročila, prav tako pa ustvarjajo tudi svoje avtorske pesmi. Skupino je ustanovila Brina Vogelnik leta 2003, zato nosi tudi njeno ime. Po večletni svetovni turneji in izdaji dveh plošč, Mlado leto (2004) in Pasja legenda (2006), bodo v Kinu Šiški predstavili svoj nov, tretji album po vrsti, ki nosi ime Slečena koža. Posvečen je usodam različnih junakinj sodobnega in preteklega časa. Njegov zvok je oblikoval Chris Eckman. Prepustite se čustvenim zgodbam in očarljivemu glasu pevke.

Naše malo mesto

V letošnjem decembru si bo na odrskih deskah Šentjakobskega gledališča moč ogledati komično melodramo Naše mesto, katere avtor je Thorton Wilder, režiser Zvone Šedlbauer pa se jo je odločil postaviti na oder. Šentjakobsko gledališče je eno izmed najstarejših ljubiteljskih gledališč v Evropi. Komedije so na njegovih odrskih deskah uprizorjene najbolj pogosto, saj prikazujejo banalnost in praznino naših medsebojnih odnosov, medsebojno nezaupanje in odtujenost na smešen in ciničen način. V komični drami Naše mesto bo vsega tega na pretek. Osrednja zgodba pripoveduje o vsakdanjih, na videz banalnih življenjih ljudi v majhnem mestu na podeželju. Ob gledanju se bomo lahko potopili v njihovo razmišljanje in vsakdanje dogodke, ki rišejo življenjsko pot, prav tako pa ne bo manjkalo smešnih zadreg, s katerimi se liki srečujejo, saj gre konec koncev za komično dramo. V osrednji vlogi najdemo življenje mladega para, spremljamo pa lahko vso njuno pot od začetne zaljubljenosti do smrti in po njej. Humorni pripovedovalec nas med svojim pripovedovanjem opominja na to, kaj je v življenju zares pomembno in kaj ne.  

V pravljičnem svetu

Trubarjeva hiša bo od septembra 2011 pa vse do maja 2012 gostila pripovedovalske delavnice. V njihovem sklopu se bo 4. novembra odvil poseben dogodek, pripovedovalska delavnica z imenom Variete, ki jo bosta vodili pripovedovalki Špela Frlic in Ana Duša. Špela in Ana sta vodji Pripovedovalskega Varieteja, v okviru katerega sta sodelovali pri glasbeno-pripovedovalski skupini Tri zdrave Marije in en oče naš. To je glasbena predstava, v kateri  sodelujejo glasbeniki skupine Katalena, nastala pa je pod režisersko taktirko Mareta Bulca. V njej se pripovedi prepletajo z glasbo in poustvarjajo slovenske baladne pesmi. Prav tako sta Špela Frlic in Ana Duša tudi članici redakcije Za 2 groša fantazije na ljubljanskem radiu Študent, kjer gostje vsak dan povedo eno pripoved iz domačega ali tujega folklornega izročila.  V živo jih pred občinstvom pripovedujejo izkušeni pripovedovalci, napovedovalci Radia Študent in gostujoči glasbeniki. Program delavnic Variete bo sestavljen iz pregleda zgodovinskega razvoja ljudske pravljice in iz avtorske priredbe ljudske pravljice, udeleženci pa se bodo naučili osnovnih elementov pripovedovanja. Na koncu bodo svojo izbrano pravljico pripovedovali tudi javno, na odru.

Pripoved zgodbe o ženskem telesu skozi gibe

26. novembra se bo v Galeriji Jakopič odvijal performans … in kliči me Antonija, ki sloni na predelavi in nadgradnji predstave HabitsAreWorthBeingFanaticalAbout (HAWBA), ki sta jo avtorici Nina Fajdiga in Jasmina Križaj predstavili leta 2007. Poleg Nine Fajdiga in Jasmine Križaj bomo lahko v novi, nadgrajeni predstavi, videli tudi Clarice Braga Barbosa Lima iz Brazilije in Leilo McMillan iz ZDA. Vse skupaj so avtorice koreografije in prav tako tudi nastopajoče.  V performansu … in kliči me Antonija plesalke nastopajo s črnim trakom, ki jim zakriva oči. S tem nam je onemogočen neposreden kontakt z njimi. Gibljejo se sinhrono, med seboj so uglašene pa vendar imamo ves čas občutek, da ne vidimo vsega. Da nam s prevezo čez oči zakrivajo nekaj bistvenega in nas s tem oropajo natančnejše analize in ocenjevanja, kar nas bega in sčasoma vrže iz tira. To, kar predstavo dela izvirnejšo od drugih, je tudi zvočna podoba, ki jo ustvarjalke ustvarjajo samo s telesom, s svojim dihom, gibom ter zvokom, ki ga pušča telo, ko se dotika tal. Prisotni niso nobeni drugi zvočni učinki. Osrednja rdeča nit performansa je tematiziranje figure ženskega telesa v današnji pop kulturi skozi besede gibov. V sodobnem času sta telesi nosečnice in istospolno usmerjene ženske pod največjim medijskim in političnim udarom, zato jim avtorice posvetijo več pozornosti. Pripoved je izvedena na minimalističen način, saj zgodbo pripoveduje samo telo, ki s pomočjo sterilnih luči in razmnožitev telesa plesalke na štiri, prikaže odtujeno telo. Žensko telo je namreč danes objekt, ki je ves čas vsem na voljo v presojo, lastnice pa so obsojene, da si ga izdelajo čim bolj blizu standardov, ki veljajo v družbi.