Natakar mi z vso radovednostjo pogleduje v računalnik.

»Članek o samomoru,« mu potešim radovednost. »Ravno prejšnji mesec se je nekdo iz te stolpnice vrgel skozi okno,« mi je, kažoč na roza stolpnico, odgovoril.

»Bežno se spomnim odsotnih prizorov, ko me je reševalec budil med vožnjo v reševalnem vozilu in so mi izpirali želodec. Meni pa je bilo popolnoma vseeno, kaj se dogaja okrog mene in bila sem mirna. Točno to, kar sem potrebovala. Zbudila sem se naslednje jutro v bolniški postelji. Prva misel je bila: Ni mi uspelo.«

Kaj je samomor?

Beseda samomor izhaja iz latinske besede suicidum in pomeni ubiti samega sebe, vzeti si življenje. Vzrok, da človek naredi samomor, je najbrž odsev bioloških, socioloških in psiholoških dejavnikov. Nekoč je veljalo prepričanje, da je za samomor kriv določen gen. To tezo so pozneje ovrgli. Res je, da je v družini samomorilca več možnosti, da se to dejanje ponovi. Psihologi pojasnjujejo, da je vzroke treba iskati v vzdrževanju nekaterih vzorcev in miselne naravnanosti okolja. V ozadju samomorilnega vedenja so lahko travmatična doživetja, ki jih je človek doživljal v otroštvu. V zahodnih družbah je stopnja samomora višja kot na vzhodu. Zahod je precej naravnan na iskanje užitkov in sreče. Zahteve v tej družbi so visoke. Doživljanje nesreče in bolečine kot nečesa, iz česar je treba čim prej pobegniti, verjetno viša stisko v človeku.

Pomagaj mi!

Veliko ljudi poskuša narediti samomor, vendar jim to ne uspe. Statistični urad Republike Slovenije pravi, da samomor naredi več moških kot žensk, medtem ko več žensk kot moških poskuša narediti samomor.

Zanimivo je dejstvo, da je največ poskusov samomora z metodami, ki so najmanj učinkovite. Nekateri ljudje, ki skušajo narediti samomor, ne želijo umreti, ampak je to njihov krik na pomoč. Obstajajo tudi ljudje, ki preprosto tvegajo svoje življenje. Najbolj nazoren primer takega tveganja je ruska ruleta. V to skupino pa bi lahko uvrstili tudi ekstremne športnike, na primer ekstremni alpinizem.

Poseg po življenju

Z mislijo na samomor smo se verjetno srečali vsi. Vsakdo v osebni stiski kdaj pomisli tudi na to možnost. Vendar jo hitro opusti, saj vidi tudi druge poti iz osebne stiske. Ljudje, ki imajo samomorilne misli, pot iz osebne bolečine vidijo samo v samomoru. Navadno želijo samo nehati čutiti bolečino, ki ji ne vidijo konca. Samomor je za njih pot do miru.

»Ostala sem sama s svojo grozljivo stisko. Počutila sem se, da je mojega sveta konec. Nikakor si nisem znala pomagati, vse je bilo grozno. Jaz bom še naprej ostala grda, nevredna, slaba, nikoli ne bom imela boljšega življenja. Vse moje upanje v boljše življenje se je razblinilo. Nisem zdržala in nisem imela pojma, kako bi si še lahko pomagala, da bi lažje prenesla. Samo stran, samo naj neha boleti. Samo malo miru bi rada, ker ne prenesem vsega tega pritiska v glavi, ne zdržim več. Pojedla sem vsa pomirjevala, ki mi jih je predpisala psihiatrinja. Verjela sem, da bom tako vsaj malo začutila miru.«

Preprečevanje samomora

V prvi fazi je pomembno, da ljudje s samomorilnimi nagnjenji vedo, da lahko pokličejo na telefonsko številko za ljudi, ki poskušajo narediti samomor in/ali se pridružijo podporni (terapevtski) skupini, kjer bodo lahko svoje misli in občutke izražali in bili sprejeti.

»Ugotovila sem, da se nekako borim za svoj suicidni del sebe. To je pač en moj del, ki me spremlja že od začetka pubertete. In za katerega sem po eni strani ves čas čutila, kot da je napačen, ne bi smel biti tukaj. Ljudem ne smem povedati, da sem suicidna, ker me začnejo drugače gledati, ustrašijo se zame in potem moram nekako skrbeti za njih, jih potolažit, da si ne bom ničesar naredila. S tem se pa odpovem oziroma zanikam svoj suicidni del. Še nikoli nisem doživela, da bi mi nekdo rekel – ej, te razumem, lahko si suicidna.«

»Zato me je tako presenetila terapevtkina reakcija, ko je rekla, da razume, da rabim biti suicidna. Da sem lahko. Da me vabi, naj ji pripovedujem o svojih suicidnih mislih in fantazijah. Vau, kakšen revolucionaren občutek! Da mi ni treba bit tako sami v tem, da mi ni treba skrivati tega dela sebe? Da imam dovoljenje, da sem taka, kot sem – torej suicidna? Kakšno olajšanje!«

Tudi za svojce človeka, ki je storil samomor, je pomembno, da se priključijo obravnavi in se učijo prepoznavati družinsko dinamiko in vzorce. Samomorilni ljudje imajo pogosto občutek, da nimajo vpliva in nadzora nad lastnim življenjem. Pomembno je, da se v varnem (terapevtskem) okolju naučijo, da je normalno, če imajo svoje želje in zahteve, ter da postavijo meje stvarem, ob katerih se ne počutijo dobro. Gre tudi za razvijanje novih strategij reševanja osebnih stisk in življenjskih problemov.

Miti o samomoru

Mit: Ljudje, ki govorijo o samomoru ga ne izvršijo.

Večina ljudi, ki je naredila samomor, je govorila o njem ali kazala opozorilne znake samomorilnega namena.

Mit: Nekoga, ki je odločen narediti samomor, ne moremo ustaviti.

Samomor lahko preprečimo. Veliko samomorilcev si želi živeti, vendar kot izhod iz svoje stiske vidijo le samomor.

Mit: Kdor je enkrat samomorilen, je samomorilen za vedno.

Večina samomorilcev ima samomorilna nagnjenja samo v določenem obdobju. V primerjavi z drugimi ljudmi pa imajo več možnosti, da se bodo samomorilne misli znova pojavile.

Mit: Če s samomorilnim človekom govorimo o samomoru, mu bomo dali povod za samomor. 

Če se s samomorilnim človekom pogovarjamo o samomoru, mu ne bomo dali povoda za tovrstno dejanje. Pogovor o samomoru je pomemben. S tem mu bomo omogočili, da sprosti napetosti, ki mu povzročajo samomorilne misli.

Mit: Samomorilni ljudje ne iščejo pomoči.

Veliko samomorilnih ljudi poskuša najti pomoč.

Statistične zanimivosti (Statistični urad Republike Slovenije)

• Samomori so najpogostejša nasilna smrt v Sloveniji in eden od treh glavnih vzrokov smrti med mladimi do 25. leta v svetu.
• Do leta 2020 bo po ocenah WHO zaradi samomora na leto umrlo približno poldrugi milijon ljudi.
• 10. september je bil razglašen za svetovni dan preprečevanja samomora. Ta dan je odtlej namenjen izboljšanju spoznanj o samomoru, primernemu razširjanju informacij, zmanjšanju stigmatizacije tega problema in ozaveščanju ljudi, da je številne samomore mogoče preprečiti.
• Vsako leto približno en milijon ljudi umre zaradi samomorov, to pomeni ena smrt na vsaki dve minuti.
• Po ocenah statistike Svetovne zdravstvene organizacije si v svetu vsako leto poskuša vzeti življenje od deset do 20 milijonov ljudi (približno eni desetini to tudi uspe)
• Večina tistih, ki so sami končali svoje življenje, se je za to odločila zaradi družinskih in osebnostnih kriz ali zaradi neprepoznane in nezdravljene depresije.
• Slovenija se uvršča med šest samomorilno najbolj ogroženih držav na svetu.
• V Sloveniji je povprečna starost umrlega zaradi samomora skoraj 51 let.

 

KAM PO POMOČ?

Zaupni telefon SAMARIJAN

080 11 13

24 ur na dan,  

Slovenski inštitut za psihoterapijo SIP, odr.

 

PREBERITE TUDI:

OSEBNOSTNA RAST: http://www.e-neo.si/si/atraktivno/osebnostna-rast/

NEVRO-LINGVISTIČNO PROGRAMIRANJE: http://www.e-neo.si/si/atraktivno/nevro-lingvisticno-programiranje/

TEHNIKE SPROŠČANJA: http://www.e-neo.si/si/osebno/arhiv/tehnike-sproscanja/