Nevidni očesu gradijo lastno dimenzijo.

Prozorna mavrica

»Držal jo je v svojih rokah. Moč, ki je bila močnejša od moči denarja ali moči nasilja ali moči smrti: nepremagljivo moč, s katero je lahko ljudi navdihoval z ljubeznijo. Le enega pa ta ni zmogla: da bi dišal pred samim seboj,« je o steklenički neverjetnega parfuma razmišljal Grenouille, antagonist v Süskindovi uspešnici Parfum. Knjiga je zaradi svoje unikatnosti nemudoma zaslovela in pričakovati je bilo, da si bomo zgodbo o nenavadnem talentu ogledali tudi v kino dvoranah – na to se je čakalo dolgih 21 let. Brana knjiga in občudovani film še naprej burita domišljijo ustvarjalcev in publike. Ljubljanski Cankarjev dom je novembra 2009 v produkciji Kuda Samosvoj gostil istoimensko plesno-uprizoritveno predstavo in te nisi le opazoval, vonjal si jo lahko.

V parfumski industriji je nos izraz za olfaktorično izjemno občutljivo osebo, ki lahko ob vonjanju parfuma nemudoma prepozna njegove sestavine. Zazna lahko celo najnežnejšo spremembo v njihovi količini in tako pri ustvarjanju novih parfumov prevzema poglavitno vlogo.

Foto: Helena Trebar

Je migala, je vohala …

Ravno nasprotno temu prefinjenemu občutku pa je bolezensko stanje anozmija, motnja voha, ki se izraža kot njegova popolna odsotnost, posledično pa vpliva tudi na posameznikovo okušanje. Vonj je eden od petih osnovnih človeških čutov, vendar več kot petina zaznavanja okolja, v katerem se nahajamo. Ljudje ločimo okoli 10.000 različnih vonjav, medtem ko ima pri nekaterih živalih število kar šest mest. Voh je eden najpomembnejših dejavnikov pri spominjanju, saj v naše misli prikliče podobe in dogodke, ki jih druga čutila prej opustijo.

Spremlja nas od prvih trenutkov življenja, ko si kot novorojenčki popolnoma zapomnimo in vedno znova prepoznamo materin vonj. Nič manj pomembna ni olfaktorična dimenzija v delih sodobne umetnosti, odprte za raziskovanje in eksperimentiranje, nemalokrat delujoče prav na to naše senzorično področje. Japonska fotografinja Miyako Ishiuchi je leta 2005 na Beneškem bienalu razstavila fotografije trupla svoje matere, ob te pa postavila njena oblačila, čevlje, glavnike, šminke in s tem njen vonj. V razstavnem paviljonu je tako spomin na pokojno mati oživel kot celostni portret, s pomočjo vonja je bila na nek način prisotna, kar je mnogim obiskovalcem še dolgo odzvanjalo v mislih.

Dialog med umetnostjo in vonjem se je prvič pojavil v času avantgardnih smeri 20. stoletja. Pozneje, leta 1965 je japonska umetnica Takako Saito svetu predstavil Šah vonjav in igralce izzvala s figuricami v obliki identičnih posodic z različnimi vonji, parfumi ali začimbami.

»Ja, Chanel št. 5, seveda.«

Vse se je začelo v dobi prazgodovine, ko so na ognju goreči smolnati kosi lesa v okolje oddajali prijetne hlape in že najzgodnejše civilizacije so spoznale, da prijetne vonjave zanimivo vplivajo na človekovo počutje. V Starem Egiptu so si ženske nad čelo pritrdile posebne ploščice oz. stožce, ki so se na sončni pripeki topili, počasi polzeli po njihovih lasiščih in obrazih ter tako oddajali omamne arome. Prvi pomemben korak na poti k današnji parfumeriji se je zgodil v Stari Grčiji. Lepotilnim dišavam, ki so jih prevzeli po egipčanskih receptih, so Grki dodali olja, odišavljena s cvetovi vrtnic, vijolic in lilij. Po letu 1600 so se zaradi povečane uporabe parfumov pojavile tudi raznolike oblike stekleničk. Parfumski industriji je piko na i dodal slovenski izumitelj Peter Florjančič, ko je v svet dišav vpeljal pršilec, dandanes nepogrešljiv način nanašanja parfumske tekočine.

17. stoletje je bil čas posebej močnih parfumov, premožnejši so jih skoraj dobesedno zlivali na telesa, lasulje, mnogoplastna oblačila, blazine, pisma in drugod. Tedaj je bilo splošno mišljenje namreč tako, da so dišave in pomade pravzaprav ne le prikrile smrad, temveč s tem gotovo tudi odstranile umazanijo. Sintetična priprava dišav je proti koncu 19. stoletja popolnoma spremenila bero vonjev. Guerlianov Jicky  je kot prvi sodobni parfum ugledal luč sveta leta 1889 in je dišal po vaniliji, še sedaj najslavnejša dišava pa je leta 1919 nastali Chanel št. 5., ki ga je med drugimi zvezdami uspešno promovirala Marylin Monroe. Nekoč je na vprašanje, kaj ima navadno na sebi med spanjem, z nasmeškom odgovorila: »Ja, Chanel št. 5, seveda.«

Literatura in viri:

Vinko Kambič, Otorinolaringologija, 1984.

Patrick Süskind, Parfum, 1985.

Vilko Novak, Ognjemet dišav, 1999.

John Oakes, V raju parfumov, 2005.

PREBERITE TUDI:

Vešča, čarovnica, coprnica. Vse so od hudiča.: http://www.e-neo.si/si/mednarodno/vesca-carovnica-coprnica-vse-so-od-hudica/

Sodobna umetnost-svobodna kot ptica? http://www.e-neo.si/si/atraktivno/sodobna-umetnost-svobodna-kot-ptica/

68. Beneški filmski festival fasciniral: http://www.e-neo.si/si/atraktivno/68-beneski-filmski-festival-fasciniral/