Vsekakor pa ne gre za obliko spanja, temveč za vmesno stopnjo med spanjem in budnostjo, stanje nekakšne polovične oziroma umirjene zavesti, saj hipnotizirani človek ohrani nadzor nad situacijo, v kateri je, ter razlaga, opisuje in kritizira informacije, ki jih sam pripoveduje. Včasih pa je zelo težko ločiti, kaj je že hipnotični trans in kaj ne.

Stopnje hipnoze

Znotraj hipnotične lestvice govorimo o lažji, srednji in težki stopnji hipnoze. K lažji stopnji nekateri prištevajo že sanjarjenje in doživljanje lastnih občutkov, večina pa o tej prvi, površinski stopnji transa govori, ko se posamezniku pred zatisnjenimi očmi odvrtijo določeni prizori iz sedanjosti in preteklosti, ki jih opisuje nekoliko odmaknjeno. V tej fazi se pacient povsem zaveda prostora, v katerem je. Na drugi stopnji se pacient še vedno zaveda zunanjega okolja, scene, ki jih vidi, pa doživlja precej čustveno. V globokem transu posameznik povsem izgubi stik s prostorom, razne scene doživlja, kot bi se odvijale tik pred njim; če mu denimo rečete, da pred njim sedi papež, bo pred seboj dejansko videl papeža. Lahko se zgodi tudi, da povsem spremeni svoj glas ali začne govoriti v jeziku, ki se ga nikoli ni učil. Ko se prebudi, se največkrat ne spominja besed, ki jih je izrekel v transu. Sicer med zdravstvenim procesom in globino transa ni povezave, saj bolnik lahko ozdravi na kateremkoli nivoju. Se pa hipnoza z večkratnim ponavljanjem pri posamezniku poglablja; pacient lahko z vsako hipnozo seže nekoliko globlje v svojo podzavest.

 Pozitivni učinki hipnoze

Hipnoza psihoterapevtu omogoča, da odkriva bolnikovo podzavest, v kateri so shranjeni številni spomini, čustva in občutki, do katerih v pacientovem zavestnem stanju nima dostopa, njihova obuditev pa lahko pomaga razkriti vzroke duševnih težav in pacienta napotiti na primerno terapijo. S hipnozo lahko odkrijemo tudi skrite sposobnosti, ki jih še nismo razvili. Z izrekanjem primernih sugestij lahko psihoterapevt vpliva tudi na različne bolnikove fiziološke procese: pri pacientu, ki ima bolečine na kakem telesnem organu, lahko preusmeri pozornost na drug, manj boleč del telesa, hipnotično ga lahko vrne v čas, ko še ni imel bolečine, ali povzroči spominsko vrzel o njej. Včasih se hipnoza uporablja tudi pri porodu, s čimer poskušajo doseči predvsem dvoje: pri porodnici zmanjšati strah, da bi pri porodu prišlo do kakršnihkoli zapletov, in s sugestijo doseči, da spodnji del telesa postane povsem neobčutljiv na bolečino. Takšen učinek se povečini doseže s preprostim pogovorom o nepomembnih stvareh in dogodkih, s katerimi porodnici preusmerijo pozornost. Nekateri verjamejo, da je s hipnozo mogoče zdraviti tudi fobije, paniko, motnje v prehrani in spolne ali čustvene konflikte, večini pa se to zdi nemogoče. Hipnozo občasno uporabljajo tudi v kriminalistiki, in sicer kot pripomoček za zapolnjevanje spominskih lukenj. Kriminalistične izkušnje so pokazale, da so se priče pod vplivom hipnoze spomnile številnih podrobnosti, ki jih v budnem stanju niso znale povedati, na primer števil na registrskih tablicah, podrobnosti o storilcu ali poteku dogajanja, opis orožja in podobnega.

Kako posameznik doživlja hipnotično stanje?

Občutij pod vplivom hipnoze ne moremo strniti v en sam opis, saj so doživetja posameznikov lahko zelo raznovrstna. Poleg tega tudi različne tehnike izzovejo različne odzive. Dr. Polona Matjan Štuhec, ki se je v preteklosti ukvarjala s hipnozo, mi je v kratkem pogovoru zaupala, da se pod hipnozo, ki je namenjena sprostitvi, pacient počuti, kot bi se pogreznil v sanje, metoda fiksacije pa lahko posameznike privede do raznobarvne palete občutij, ki jih Dr. Matjanova primerja z občutkom alkoholiziranosti. Tudi pod vplivom alkohola ne reagiramo vsi enako: nekaterim alkohol povzroči začasno izgubo spomina, druge prikrajša le za spominske drobce, tretji pa v spominu ohranijo celotno sliko, kljub temu pa pod vplivom substanc počnejo stvari, ki jih v treznem stanju ne bi. Podobno je s hipnotiziranimi ljudmi: nekateri se po »prebujenju« spomnijo vsega, drugi ničesar, nekateri se počutijo šibke, drugi so povsem sproščeni. Pri vseh ljudeh pa se med hipnozo pojavijo določene fiziološke spremembe: upočasnita se utrip in dihanje, spremenita se krvni pritisk in ph kože, upočasnijo se refleksi, nekateri pa ostanejo tudi telesno povsem nepremični – skratka stvari, ki so posledica mišične relaksacije. V transu se oblikujejo tudi specifični možganski valovi, ki niso podobni niti tistim v budnem stanju niti tistim v spanju in jih stroka za zdaj še ne zna pojasniti.

Podiranje mitov

Kot prvo je treba omeniti, da ni mogoče hipnotizirati vsakogar. Na primer umsko zaostalih ljudi, zelo majhnih otrok in pa ljudi, ki jih je strah, da bi jih nadzoroval nekdo drug, nikakor ni mogoče privesti do transa, na drugi strani pa je najlaže hipnotizirati inteligentne ljudi z močnim značajem. Kar pa je še pomembneje, nikogar ni mogoče hipnotizirati brez njegove privolitve, še več, hipnotično stanje si človek povzroči sam, psihoterapevt samo omogoča celoten proces. Ta pacienta z izrekanjem določenih stavkov ter sugeriranjem na nekatera dejanja, kot sta sproščanje mišic ali enakomerno dihanje, zgolj povede na določen teren zavesti, nato pa pacientu pusti, da se sam sprehaja po svojem duševnem svetu ter brska za spomini, ki so dotlej tičali na dnu njegove podzavesti. Odnos med pacientom in terapevtom tako ni odnos nadvlade ali duševne manipulacije, temveč gre za medsebojno sodelovanje; terapevt pacientu pomaga odkrivati in spoznavati simptome in podoživeti lastno preteklost, toda pri tem mora pacient aktivno sodelovati, saj navsezadnje sam odloča o svojih rešitvah. Da hipnoze ne gre enačiti z manipulacijo, dokazuje tudi dejstvo, da posameznik v hipnotičnem stanju zavrača vsa navodila, ki nasprotujejo njegovi morali ali verskim prepričanjem; tudi v globoki hipnozi nihče ne stori nič takšnega, kar je v nasprotju z njegovimi življenjskimi načeli. Kljub temu pa kdo v hipnotičnem stanju dela stvari, ki jih pri polni zavesti ne bi, vendar gre v takšnih primerih zgolj za osvoboditev nekih zatrtih želja. In ne nazadnje omenimo še, da zmožnost nekoga hipnotizirati ni prirojena, temveč je zanjo potrebnega veliko znanja in vaje; pomembno je, da razvija smisel za psihični proces in je sposoben slediti, kaj se s hipnotizirancem dogaja, kje mora pospešiti, kje pa se ustaviti, kaj mu govoriti in podobno.

Laična hipnoza

Tako v različnih priročnikih kot tudi na spletu lahko najdete opise različnih tehnik, s katerimi lahko hipnotizirate svoje prijatelje in znance. V hipnotično stanje lahko tako pripeljete nekoga, ki fiksira pogled v vaš kazalec, zapira in odpira oči ob vašem štetju ali si predstavlja, da se čedalje globlje spušča po tekočih stopnicah; pri vsem tem mu morate sugerirati s stavki, kot so »umirite svoje dihanje«, »sprostite vse mišice« ali »vaše veke postajajo vse težje«. Samih tehnik hipnoze se v kratkem času lahko nauči vsakdo, pravilno in koristno operiranje z njimi pa je plod večletnega izobraževanja in praktičnega usposabljanja. Hipnoza na domačem kavču povečini nima nikakršnih učinkov, v določenih primerih pa lahko privede do škodljivih posledic; pri človeku na robu psihoze lahko sprožimo psihotični proces, pri nekaterih lahko prikličemo na plano določene travmatične občutke, za posameznika pa je škodljivo tudi, če ga iz hipnotičnega transa ne prebudimo povsem. Vsekakor z laično hipnozo ne moremo zdraviti.

Hipnoze torej ne smemo izvajati kar vsevprek, tudi največji strokovnjaki na tem področju se morajo pred samim zdravljenjem vprašati, kaj bodo z njo pri pacientu dosegli in ali je stvar, ki jo želijo rešiti s hipnotičnim transom, sploh rešljiva. Hipnoza je namreč kot kirurški nož – lahko zdravi, lahko pa tudi rani.

PREBERITE TUDI:

ŠTIRJE OBRAZI LJUBOSUMJA: http://www.e-neo.si/si/osebno/stirje-obrazi-ljubosumja/

SPOLNO PRENOSLJIVE BOLEZNI: http://www.e-neo.si/si/osebno/spolno-prenosljive-bolezni

ASTROLOGIJA: STRELEC&KOZOROG: http://www.e-neo.si/si/osebno/arhiv/astrologija-streleckozorog/