Še več, pogosto je njegova celotna identiteta zgrajena zgolj na zunanjem videzu.

Zaradi želje po privlačni zunanjosti zato vse več ljudi, še posebno žensk, izgublja nadzor nad lastnim prehranjevanjem. Mednje prištevamo tako tiste, ki zaužijejo ogromne količine hrane, kot tiste, ki hrano izbruhajo ali jo zavračajo. Čeprav se zdijo omenjene kategorije posameznikov na prvi pogled zelo različne, je njihov skupni imenovalec moten odnos do hrane in/ali telesa.

 

Anoreksija

V današnjem pomenu besede je bila anoreksija prvič omenjena leta 1870, njeno omembo pogosteje zasledimo po drugi svetovni vojni, od sedemdesetih let naprej pa so se z njo začeli ukvarjati strokovnjaki z medicinskega, pa tudi socialnega in psihosocialnega področja. Anoreksija je torej pojav, ki se je zaredil v (post)moderni dobi razvitega sveta.

Gre za bolezen, pri kateri posameznik zavestno povzroči čezmerno znižanje lastne telesne teže bodisi z odklanjanjem hrane bodisi s prisilnim bruhanjem, uživanjem odvajal ali čezmerno telesno vadbo. V takšna dejanja ga potisne izkrivljena podoba o lastnem telesu; anoreksik se počuti predebelega, pa čeprav je še tako sestradan. Pojav je najbolj razširjen med dekleti v adolescentnem obdobju in mladimi ženskami, v nekoliko manjšem odstotku pa zaobjema tudi mlajše fante.

Zaradi anoreksije se bolniki sestradajo, poleg tega pa jih prizadene tudi z raznimi presnovnimi in hormonskimi spremembami, med katerimi velja omeniti predvsem izpadanje las, večjo dlakavost obraza in telesa, izpadanje zob ter izgubo menstruacije. Pri večini pacientk srečamo tudi psihične motnje, kot je obsesivno kompulzivno vedenje, depresivnost, anksioznost, nemir in motnje spanja, v zadnjem stadiju pa tudi osamitev. Pacientke svoje motnje po navadi ne opazijo, še več, celo zanikajo jo, ko je že evidentna in so lahko že življenjsko ogrožene. Skrajna posledica anoreksije je tako izčrpanost do smrti.

 

Izpoved (nekdanje) anoreksičarke

Na kratko bom skušala povzeti zgodbo gospe, ki je sicer že v srednjih letih, a se je pri 17-ih borila z anoreksijo. Zaupala mi je, da se je kot najstnica pretirano odrekala hrani predvsem zaradi miselnosti prijateljev ter tedanje mode, ki je bila v začetku 80. let prav tako okrutna, kot je današnja. Po polletnem stradanju je izgubila 15 kg, kar jo je pripeljalo do borih 42 kilogramov pri 160-ih centimetrih višine. Zaradi koščenosti se je v tem obdobju odevala celo v otroška oblačila, saj je bila najmanjša ženska konfekcijska številka na njenem telesu videti ohlapno. Da je ohranjala vitko telo, si je privoščila le dva ali en obrok na dan z minimalnim številom kalorij. Njen jedilnik so po navadi sestavljali jogurti, sadje in zelenjava, v skrajni fazi pa je jedla celo otroško hrano, da bi le zaužila čim manj snovi, ki redijo. Ko je v skladu s svojimi merili zaužila preveč hrane, jo je pestila strašanska krivda, zato je v takšnih trenutkih jemala tudi odvajalna sredstva. Postala je ujetnica svojega krutega prehranjevalnega sistema, ki ni negativno vplival le na njeno telo, temveč ji onemogočal tudi trezno razmišljanje in zbranost ter povzročal občutek nenehne utrujenosti. Čeprav je bila ponosna na svoje vitko telo, ki ga je ves čas občudovala v zrcalu, se je na nekako zavedala napačnega ravnanja, saj je pred domačimi skrbno skrivala tako prehranjevalne navade kot izstradano telo. Šele ko jo je mati zasačila v spodnjem perilu, se je začelo reševanje njenih kilogramov. Zdravljenje je bilo mučno in dolgotrajno, še posebno zato, ker tedaj anoreksija ni bila pretirano raziskan pojav; najprej je dobila infuzijo, nato hormonske tablete, zatem pa je imela predpisane razne diete. Šele po dveh letih je lahko jedla obroke običajne velikosti, ne da bi dobila strašanske bolečine in otekline trebuha. Danes je sicer zdrava mati dveh otrok, vendar se občasno še vedno spopada z manjšimi prehranjevalnimi motnjami.

 

Bulimija

Glavna značilnost bolezni so obdobja izrazito pretiranega hranjenja, ki imajo obliko nekakšnih napadov – do teh lahko pride tudi večkrat na dan – tem pa sledi zavestno izzvano bruhanje. Nekaterim bolnicam in bolnikom daje že samo bruhanje določeno ugodje, tako da je pretirano hranjenje zanje le sredstvo, ki sproži bruhanje. Takemu vedenju praviloma sledijo občutja krivde in lastne nevrednosti, depresivno reagiranje in druge motnje razpoloženja. Vedenjske značilnosti spremlja občutek nezmožnosti nadziranja vedenja ter preobremenitev s telesno podobo. Pri pacientih najdemo somatske težave, ki so večinoma vezane na prebavni trakt. Zaradi enormnih količin hrane lahko pride do razširjenja želodca, pogosto bruhanje pa povzroči poškodbe zob, obolenje dlesni, kronično vnetje grla ter težave z dihanjem in požiranjem.

 

Kompulzivno prenajedanje

Kompulzivni jedci se nenehno bojujejo z notranjo prisilo, ki jih nezadržno vodi v prekomerno uživanje hrane; basanje mnogi opisujejo kot trenutek popolne izgube nadzora nad sabo. Pretirana želja po hrani v tem primeru zapolnjuje čustveno praznino ali poskuša zadušiti negativna čustva, vendar se v obeh primerih problem zgolj poglobi, saj se dotedanjim negativnim občutkom pridruži še gnus do samega sebe. Vsi kompulzivni jedci niso nujno debeli, so pa povečini nezadovoljni s svojim telesnim videzom, kar jih pripelje do pomanjkanja samospoštovanja, nizke samopodobe in depresivnosti.

 

Zakaj gre za težavo sedanjosti, ki je povečini razširjena med ženskami?

Odvisnost od hrane je povezana s fenomenom dobičkonosnih, visoko razvitih družb, kjer obstaja prav posebna ideologija telesa. Tako z odklanjanjem kot s čezmernim uživanjem hrane se posamezniki podrejajo vladajočemu diskurzu, ki vanje usmerja ambivalentna sporočila. Na eni strani trg ponuja brezmejno vabljive količine hrane, ki naj zadovoljujejo potrebe po užitku, na drugi strani pa ta užitek prepoveduje.

Vzrok, zakaj za motnjami hranjenja trpi nesorazmerno večje število žensk, je mogoče iskati v vladajočih družbenih predstavah, povečini posredovanih prek medijev, ki vitko žensko telo promovirajo kot simbol privlačnosti, uspeha in samodiscipline. Ker so dekleta še vedno socializirana, da bi ugajala in izpolnjevala pričakovanja drugih, so tako njihove predstave o lastni vrednosti kot samospoštovanje pogosteje povezani z zunanjo podobo.

 

Hrana kot zasvojenost

Vse vrste motenj hranjenja zagotovo predstavljajo odvisnost, saj ta pomeni izgubiti notranjo svobodo za kaj narediti ali česa ne narediti. Tako tisti, ki se prenajedajo, kot tisti, ki stradajo, so izgubili svobodo jesti oziroma nejesti kar in kadar želijo. Kompulzivni jedec močno hlepi po hrani, tako kot narkoman po heroinu, in se nenehno spopada z abstinenčno krizo, ki se kaže v obliki razdražljivosti in nemira. Anoreksik pa je zasvojen z nehranjenjem, saj mu vsaka zaužita drobtinica prikliče strašen občutek krivde. Oba sta sužnja lastne lakote oziroma sitosti. Motnje hranjenja nekateri prištevajo med najhujše odvisnosti, saj je hrana nujna za preživetje in je ne moremo kar prenehati uživati, temveč moramo najti neko ravnotežje.

 

Preprečevanje in rešitve

Motnje hranjenja ozdravimo le, če se spopademo z njihovimi vzroki, ki so po navadi čustveno pogojeni. Med vzroki za tovrstne motnje lahko izbrskamo spolno zlorabljanje, izgubo ljubljenega, osamljenost, neskladje s sodobnim idealom lepote in še marsikaj. Čeprav strokovnjaki s področja medicine prehranjevalne težave še vedno večinoma odpravljajo z zdravilI in raznimi dietami, lahko takšen pristop povzroči več škode kot koristi. Dandanes se poudarja predvsem pomen skupin za samopomoč, kjer posamezniki delijo izkušnje in nasvete z drugimi bolniki in se individualno pogovarjajo s strokovnimi terapevti. Nekaj kontaktov za pomoč lahko dobite na spletnem naslovu:

http://www.drustvo-zenska-svetovalnica.si/motnje_4.php.

 

PREBERITE TUDI:

MEDIJI IN SAMOPODOBA: http://www.e-neo.si/si/atraktivno/mediji-in-samopodoba/

ČAR VEGANSKE KUHINJE: http://www.e-neo.si/si/osebno/car-veganske-kuhinje/

TEHNIKE SPROŠČANJA: http://www.e-neo.si/si/osebno/arhiv/tehnike-sproscanja/