Poleg depresije postaja najpomembnejša poklicna bolezen 21. stoletja.

Nanjo med drugim že dlje časa opozarja tudi Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Na pojav izgorelosti pri posameznikih vplivajo osebnostne dispozicije, družbeno-ekonomske okoliščine, pa tudi psihološke okoliščine dela.

Boksač, lik konja v Orwellovi Živalski farmi, se je s petelinom dogovoril, da ga je vsako jutro na delo poklical pol ure prej kot druge. Njegov moto je bil: »Še bolj bom delal!« To je bila zanj rešitev za vsako težavo. Pozneje je svojemu življenjskemu geslu dodal še: »Napoleon ima vedno prav!« Živali na farmi so vse leto garale, a jih je delo osrečevalo, saj so verjele, da delajo zase in za potomce in ne za njim sovražne ljudi. Ko je Boksač zbolel in ga noge niso več nosile, je upal na čimprejšnje okrevanje. V mislih si je slikal mirne dneve, ko se bo pasel na robu travnika in posvečal stvarem, za katere mu je prej zmanjkovalo časa. A je smrt s svojimi načrti prehitela njegove.

Mar nismo dandanes vsi vsaj delno podobni konju iz Orwellove knjige? »Vpreženi« v vsakdanje delovne obveznosti, ki od nas zahtevajo večino prostega časa, se ne zmoremo več ukvarjati s sabo in zvesto sledimo reku: Kar lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri. Za postransko stvar, kot je počitek, pa nam preprosto zmanjka časa, zato bo žal moral počakati na boljše dni. Z njim lahko odlagaš, dokler ti telo to dopušča. Že sama vzgoja nas usmerja, da najprej zadovoljimo pričakovanja in potrebe ljudi okoli  nas, namesto da bi najprej poskrbeli zase. Naučimo se, da smo sprejeti in pohvaljeni, ko zadovoljimo pričakovanja drugih. S tem postanemo vredni zaupanja in odgovorni, torej odrasli. Naše potrebe ostajajo nezadovoljene, vedno bolj smo utrujeni in brez energije. Prav s tem težimo k samouničenju. Če se človek ne odzove na utrujenost s počitkom, ga bo čez nekaj časa telo izterjalo samo, z zlomom.

V času, v katerem živimo, je najpomembnejše, kako visok je naš zaslužek, ceno človeških  stvaritev pa določa trg. S proizvodnjo posameznik povečuje kapital drugega, ki pa mu v zameno daje sredstva za preživetje in tisto, kar je še pomembnejše – priznanje, ki ga posameznik dobi skozi svoj socialni status in občutek moči, ki ju je mogoče obdržati samo s kupovanjem vedno novih produktov. Blagovni fetišizem v ekonomiji pomeni, da se odnosi med ljudmi kažejo kot odnosi med stvarmi, saj s tem, ko ljudje delajo drug za drugega, dobi njihovo delo tudi družbeno obliko. Marxov Kapital, osnovna teorija kapitalizma, iz katere izhajajo vse druge, pravi, da značaj blaga ne izvira niti iz njegove uporabne vrednosti niti iz vsebine vrednostnih opredelitev. Značaj delovnega proizvoda namreč takoj, ko prevzame obliko blaga, izvira prav iz te oblike. Tako dobijo odnosi med proizvajalci obliko družbenega odnosa med delovnimi proizvodi. Slavoj Žižek pa nas seznani še z eno iluzijo: ljudje se dobro zavedajo, da se za »odnosi med stvarmi« skrivajo »odnosi med ljudmi«, vendar pa delujejo, kot da tega ne vedo, in se pravzaprav ravnajo po fetišistični iluziji. Zaradi odtujitve njim lastnih produktov si ljudje hočejo izgubljeno spet prisvojiti s kupovanjem novih dobrin. Ker pa te dobrine niso nič drugega, kakor tovarniško narejeni izdelki, bi lahko rekli, da so izgubile svojo avro, ki po mnenju Walterja Benjamina krni skupaj s tehnično reprodukcijo umetnine. Ravno zaradi te praznine človeških odnosov, ki jim dajejo pomen dobrine, nikoli ne morejo zadovoljiti potreb svojih potrošnikov. In ker se po Marxovem mnenju  fetišizem pojavlja v ekonomskem sistemu, ki ene izkorišča in druge nagrajuje, je seveda edina presežna vrednost posameznikov, ki živijo v takšnem sistemu, prav tek za materialnim užitkom. Hitro se navadijo na ritem, ki ga zahteva takšno življenje in odgovarjajo s še večjo storilnostjo in deloholizmom. Kako se že glasi Boksačev življenjski moto? »Še bolj bom delal!« Izgorevanje in njegova končna oblika izgorelost takšnim posameznikom tudi za vedno odvzameta možnost proizvodnje in trošenja dobrin, torej njihovo »menjalno vrednost«, ki jo predstavljajo na trgu. Morda se sliši precej kruto, če imenujemo človeka in njegovo delo s temi pridevniki, vendar pa se sama percepcija vedno bolj nagiba k prispodobam, ki gledajo na ljudi kot na mehanske robote ali stroje. Mar ne imenujemo počivanja in rekreacije posameznikov v njihovem prostem času pravzaprav polnjenje baterij, dopust pa izklop? Ali ne rečemo pogovorno sprostitvi pravzaprav dajanje možganov na off? Če smo zelo utrujeni, radi povemo, da smo izčrpali vse svoje energetske rezerve, ko pa smo spočiti in pripravljeni na nove delovne podvige, pa smo se, kot radi rečemo, aktivirali. Osebne dispozicije za razvoj bolezni pri posamezniku so znane tudi kot program za samouničenje, končni povod za nastanek kronične utrujenosti pa gre iskati v izčrpanju naših notranjih zalog energije. Nenazadnje pa tudi sam pojem, ki opredeljuje kronično utrujenost, o kateri je govora v temu članku, izgorevanje, nosi podobno konotacijo. Po mnenju Foucaulta živimo v obdobju biooblasti, ki je nujna za razvoj kapitalizma, saj je lahko bil kapitalistični sistem zagotovljen le z nadzorovanim uvrščanjem teles v mehanizem proizvodnje. Naložba v živo telo, višanje njegove cene in razdelitveno upravljanje z njegovimi močmi so tako postali nujno potrebni. Torej dejstvo, da dojemamo svoje telo kot stroj in mehanski produkt, pravzaprav ni posledica kapitalistične logike, ampak je njen temelj, na katerem je gradila vse od začetka. Skozi vsakodnevne diskurzivne prakse, ki sem jih naštela zgoraj, pa se naša percepcija telesa kot stroja in z njo logika kapitalizma reproducirata na dnevni bazi.

Ko si v mislih kot konj Boksač slikaš mirne dni brezdelja, v katerih boš počel  stvari, za katere ti danes zmanjkuje časa zaradi preobilice dela, in ko se naslednjič zasačiš pri tem, da zvesto slediš njegovemu geslu Še bolj bom delal!, se spomni, da te rek: Kar lahko storiš danes, preloži na jutri, včasih osvobodi. Morda pa bi lahko preživel brez novega avtomobila,  para teniscopat in počitnic v dragem hotelu? Če ne boš svojega raja, o katerem sanjaš in ga prelagaš na nekoč in pozneje, začel živeti danes, ga zagotovo ne boš doživel nikoli, saj ti bo zanj zmanjkalo časa ali pa boš od vseh obveznosti, ki si jih dnevno nalagaš, preprosto izgorel.

PREBERITE TUDI:

OSEBNOSTNA RAST: http://www.e-neo.si/si/atraktivno/osebnostna-rast/

NEVRO-LINGVISTIČNO PROGRAMIRANJE: http://www.e-neo.si/si/atraktivno/nevro-lingvisticno-programiranje/

TEHNIKE SPROŠČANJA: http://www.e-neo.si/si/osebno/arhiv/tehnike-sproscanja/