Ker štejejo samo premiki, smer ni več pomembna ...

Nov začetek z novimi ljudmi brez starih pričakovanj pa je tako ali tako vedno dobrodošel. Ko razmišljaš o tem, kam bi pobegnil iz vsakdanje rutine, je študijska izmenjava seveda precej dobrodošla ideja. Kljub vsej birokraciji navkljub pa življenje drugje vedno odtehta vse prejšnje zaplete. Sama sem se odločila za študijsko izmenjavo preko Erasmusa, ker je bila to najbolj ugodna izbira za študij v tujini, vsaj kar zadeva štipendijo.

Birokratske priprave na odhod v tujino

V februarju je napočil čas, ko sem morala počasi začeti bolj resno razmišljati o državi, v kateri bi želela opravljati študij ter tudi o tem, koliko časa želim tam ostati. Prijavnici, ki  sem jo oddala konec marca, sem morala priložiti še motivacijsko pismo, v katerega običajno napišeš, kaj bi pravzaprav rad pridobil s študijem v tujini. Sama sem pisala o tem, da se bom naučila tujega jezika, da bom brala literaturo v tujem jeziku, ki mi je sedaj zaradi njegovega nepoznavanja še nedostopna in kako bom dobila čisto novo življenjsko perspektivo z življenjem v meni neznanem prostoru.

Seveda se ti, ko oddajaš prijavnico, niti sanja ne, koliko papirologije je pred teboj. Ne veš še, koliko ur boš presedel na klopeh za to, da ti bo gospa v pisarni povedala, da ti manjka še en podpis, preden ti lahko doda še svojega. Večina birokratov se bo do tebe obnašala, kot da nimaš svojega življenja in ti rekla, da moraš še malo počakati. Bolje, da se vnaprej pripraviš na neumorno trkanje po pisarnah, na zavrnitve in tiste razumevajoče poglede, ki jim nihče ne nasede, ko ti bodo govorili, da jim je res žal, ampak uradne ure so že končane.   

Ko ti bo končno uspelo dobiti vse podpise, moraš Learning Agreement poslati državi gostiteljici in jo prositi, naj ti ga podpisanega vrne. To je tvoj najpomembnejši dokument. V mojem primeru se je tukaj vse zelo zakompliciralo, ker je bil poslan na napačen naslov, tako da sem to uredila sama, po prihodu na Portugalsko. Precej stvari, kot je menjava izbirnih predmetov, potrdilo o šolanju, sprememba in ponovna potrditev Learning Agreementa te čaka, da jih urediš, ko prideš v državo, ki si jo izbral za izvajanje Erasmus študija. Tisti, ki so svojo izmenjavo v tujini že končali, so mi s prizanesljivim nasmehom na obrazu povedali, da me precej birokracije čaka tudi ob prihodu domov. Takrat ti mora fakulteta potrditi predmete, ki si jih umestil na Študijski sporazum, jih uradno priznati in vpisati v tvoj indeks. Prav tako pa moraš pridobiti vse potrebne dokumente za Erasmus štipendijo, ki znaša 300 evrov mesečno, poleg te pa je bilo mogoče lansko leto zaprositi še za dodatno denarno vsoto 150 evrov mesečno, ki jo je zagotovil Javni sklad za razvoj kadrov in štipendije. Tako obe štipendiji skupaj mesečno znašata 450 evrov, kar najpogosteje ni dovolj za življenje v tujini, seveda pa je razlika odvisna od tega, v katero državo greš na izmenjavo. Kljub temu vsak dobi enako vsoto denarja, ne glede na to ali študira v severni Evropi ali vzhodni, čeprav je življenjski standard precej drugačen. Tako je dobro imeti tudi svoje prihranke. Pri Erasmus štipendiji 80 procentov vsega denarja dobiš preden greš na izmenjavo, 20 procentov pa ob prihodu domov, ko je iz tvojega Learning agreementa razvidno, da si opravil zadovoljivo število izpitov in pridobil določeno vsoto kreditov, ki so za izplačilo potrebni.

Študijska izmenjava na Portugalskem

Na Portugalsko sem prispela lansko leto, v začetku septembra. Morje je bilo še toplo, tudi  sonce še ni izgubilo svoje moči, vendar pa se je poletje že počasi začelo poslavljati. Najprej sem se morala privaditi na drugačen utrip dnevnega ritma. Vstajati sem začela pozneje, na  fakulteto sem odšla bolj poredko, saj je bila plaža bolj mamljiva. Tudi cestni promet je imel nekam čudne zakone, saj si jih vsak bolj ali manj razlaga po svoje. Še sedaj občudujem  voznike mestnih avtobusov, ko po ozkih uličicah švigajo tako spretno, kot da bi vozili kolo. Včasih drvijo samo kakšen centimeter stran od zidu, pa vendar še nisem doživela nobenega trka ali praske. Na začetku sem se pogosto izgubila med vsemi nepoznanimi ulicami, pa vendar sem vedno prispela na cilj, le vsakič po drugi poti. Za urejanje stvari, ki bi mi doma  vzele eno uro časa, sem na Portugalskem pogosto porabila trikrat več, predvsem zaradi neznanja portugalščine.

Kjer kopno pije morje. (Foto: Polona Sitar)

Občutek, ko zapustiš vse, ki so ti blizu in odideš v neznano, kjer si prisiljen ustvariti novo socialno mrežo, je osvobajajoč in hkrati tesnoben. Vendar pa je težak samo začetek, ko se ves čas počutiš kot dojenček, ki ničesar ne zna in čaka, da ga drugi česa naučijo in mu kaj razložijo. Od doma, iz varne razdalje, je lepo razmišljati o tem, kako boš šel v neznano in spoznaval nove običaje, deželo in ljudi, ki jih v mislih idealiziraš, vendar pa ti lahko gre ravno to, da je tukaj mnogo stvari zelo drugačnih, občasno pošteno na živce. Pa vendar vse postane veliko lažje, ko spoznaš nove ljudi, se odpreš in začneš živeti novo življenje. Smešen je občutek, ko se zaveš, da vedno bolj spadaš sem in izgubljaš vezi s svojim prejšnjim domom in se hkrati zavedaš, da bo prišel čas, ko boš moral nazaj in pretrgati vezi, ki so nastale tukaj. Do danes sem si tukaj ustvarila nov dom in novo družino, ki se ves čas spreminja, ko njeni člani odidejo in pridejo novi. Vsak izmed nas je zapustil svoj domač prostor in ljudi, ki so mu blizu, da bo del svojega življenja preživel tukaj. Pobegnil iz rutine. Vsak izmed nas se s svojo polomljeno angleščino trudi vzpostaviti stik z drugimi.

Primerjava študija v tujini s študijem doma

Svoj študij opravljam na eni izmed portugalskih privatnih univerz. Vsa predavanja so v portugalščini, zato jim težko sledim, le tu in tam se kakšen profesor potrudi in na koncu ure povzame vsebino predavanj v stavku ali dveh. V prvem semestru sem predavanja obiskovala bolj pogosto, čeprav sem se s profesorji dogovorila, da ne bom opravljala izpitov, ampak napisala seminarske naloge in eseje v angleščini, v drugem pa na fakulteto zavijem bolj poredko. Ker večina predavanj zame ni obvezna, raje svoj čas namenim plavanju, ležanju na plaži, slikanju ter deskanju na valovih. Čeprav se sliši super, ko rečeš, da nimaš obvezne prisotnosti na predavanjih, pa zna biti zelo mukotrpno sedeti v učilnici, poslušati predavanje o zelo zanimivi snovi, pri tem pa razumeti samo vsako četrto besedo. Nivo študija je na privatnih univerzah nižji kot na javnih. To so mi potrdili tudi moji portugalski prijatelji. Ko prideš na fakulteto, imaš občutek, da so povsod okoli tebe Harry Potterji. Pisateljica te knjige je namreč dobila navdih za njegov kostum prav v šolskih uniformah na portugalskih fakultetah. Študentje tukaj so med seboj v primerjavi s slovenskimi precej bolj povezani, saj tudi popoldan in zvečer večino prostega časa preživijo skupaj. Doma traja brucovanje en dan, tukaj pa celo leto. Tako bruce do maja »mučijo« z različnimi nalogami, proti koncu šolskega leta pa so, če so se teh nalog udeležili, uspešno sprejeti v študentsko bratovščino. Če boš decembra sedel na plaži, zavit v plašč, ne bo nič čudnega videti skupine študentov, ki bodo oblečeni v šolske uniforme tekli v morje, ter za njimi starejše študente, ki se jim bodo smejali in se spominjali časov, ko so tudi sami morali opravljati eno izmed takšnih nalog. Na prvi pogled nesmiselne naloge so pravzaprav samo ritual prehoda, nekakšno liminalno stanje, v katerem se nahajajo študentje prvega letnika, ki se konča, ko so končno opravili naloge in bili sprejeti v študentsko bratovščino.

Bežanje pred starimi rutinami in ustvarjanje novih

Moja Erasmus izmenjava se žal počasi izteka. Seveda me je strah trenutka, ko bo potrebno spakirati kovček in odleteti domov. Vendar pa bo ta kovček poln lepih in norih spominov iz Portugalske ter pečatov, ki so jih v meni pustili ljudje iz celega sveta. Čeprav je Erasmus omejen na Evropo, pa ima Portugalska zaradi svoje lege in predvsem kolonialistične preteklosti sedaj ogromno Afričanov, Brazilcev in ostalih priseljencev, ki so prišli sem na študij ali pa so se tukaj ustalili in si našli delo, zato imam ves čas občutek, da ne živim na Portugalskem, ampak na Svetu, ki si ga delim z različnimi ljudmi, ki me učijo tolerance na vsakem koraku.

Ko se sprehajaš po sprva neznanih ulicah, jih skušaš posvojiti s svojimi koraki in jih narediti za svoje. Najprej še radovedno stopaš po njih, kasneje pa te posvojijo, zato jih začneš  imenovati dom. Moje leto, ki ga bom preživela na Portugalskem, ni pravzaprav nič drugega kot malo daljše potovanje in pobeg od starih rutin, da bom lahko potem ustvarjala nove. Morda odhajamo samo zaradi občutka, ki ga imamo ob vrnitvi, ko lahko na samoumevne in poznane stvari pogledamo iz nove perspektive. Zato, da nam bodo stare in poznane ulice dišale po novem vetru.

PREBERITE TUDI:

BERLIN SO LJUDJE: http://www.e-neo.si/si/mednarodno/berlin-so-ljudje/

IZMENJAVA PO DALMATINSKO: http://www.e-neo.si/si/mednarodno/izmenjava-po-dalmatinsko/

PO ZNANJE V TUJINO: http://www.e-neo.si/si/mednarodno/arhiv/po-znanje-v-tujino/