Vse to in še mnogo več...

S prijateljico sva pristali na Istanbulskem letališču, polni novega zanosa, ki ga težko opišeš, nekakšnih sladkih pričakovanj, ki povzročijo hitrejše bitje srca. Poti nisva planirali, vedeli sva samo, da hočeva videti čim več. Iz Istanbula sva začeli raziskovat deželo najprej po severnem delu, torej ob obali Črnega morja. Tam sva domovali v ribiški vasici Ünye. Pot sva nato nadaljevali proti vzhodnemu delu države. Ustavili sva se v mestu Van ob Vanskem jezeru, kjer prebivajo Kurdi. Od tam sva odšli naprej proti notranjosti države, v mesto Kayseri, od koder sva se potem podali še dlje, v mesto Avanosu. V tem predelu sva spoznavali Kapadokijo, ki velja za nekakšno pravljično deželo, kjer živijo palčki. Videli sva ples Dervišev in trebušni ples, ki ga je plesal moški, pravzaprav je bil trebušni ples izvorno ples mladih fantov. Od tu sva se napotili proti zelo turističnemu jugu države, na sredozemsko obalo v Antalijo, a sva jo od tam popihali, kolikor hitro je bilo mogoče, saj je bila za najin okus veliko preveč turistična. Usedli sva se na avtobus in se odločili, da bova sestopili tam, kjer nama bo všeč in kjer ne bo gneče. Pristali sva v mestu Kaş čisto ob obali. Pot naju je nato vodila v Fetje in od tam v Pamukale, ki so najbolj znane po svojih belih skulpturah in bazenih, ki jih je voda izoblikovala iz apnenčaste sige. Od tam sva odhiteli v Selcuk, od koder sva jo mahnili naprej do Troje (Çanakkale) v zahodnem delu Turčije, kjer so ogromen pečat pustili Grki. Tukaj sva si lahko od blizu pogledali trojanskega konja. Svojo pot sva končali, kjer sva jo začeli – v Istanbulu, za katerega sva si na koncu vzeli več časa. Ogledali sva si mošeje, bazarje in se družili z domačini ob kajenju vodne pipe.

Turčija je razdeljena na evropski in azijski del. Prav tako je tudi z življenjem v Istanbulu. Na eni strani tradicionalni muslimanski, na drugi pa moderni evropski, ki počasi, a vztrajno prodira v njihov vsakdan. Tako lahko na ulici opaziš mlada turška dekleta, oblečena v kavbojke in s pobarvanimi lasmi kričečih tonov, hkrati pa po njej hodijo ženske, ki svoje lase še vedno skrbno skrivajo s pisanimi rutami. Tiste, ki prisegajo na tradicionalno modo, pa so popolnoma zavite v črno blago, tako od njihovega obraza zagledaš samo črne oči, ki radovedno pogledujejo naokoli.  

Atatürk, ki je vse prebivalce združil pod eno skupno turško nacijo, je srce turškega naroda. Po njem so poimenovani parki, ceste, ulice … Prisoten je na vsakem koraku, čeprav je že nekaj časa pod rušo. Takšen pomen, kot ga je imel Tito za Jugoslavijo, ima Atatürk za Turčijo. Idealizirajo ga tako Kurdi kot tudi Turki. Pravijo, da jih je združil v enonacionalno državo, hkrati pa jim omogočil dovolj svobode, da so lahko izražali svojo drugačnost. Nikoli nisem imela občutka, da vladajo kakršnikoli nemiri in konflikti, čeprav sem vedela zanje. Ljudje so zelo prijazni, gostoljubni in zaupljivi, saj ti dovolijo prespati v svoji hiši zgolj na podlagi prvega vtisa. Pred tremi leti, ko sem obiskala Turčijo, je vladala največja napetost med Kurdi in Turki, čeprav sem srečala tudi veliko takih, ki so med sabo najboljši prijatelji. Vzrok je preprost: Kurdi zahtevajo avtonomijo in svojo državo, ki jim je Turki ne dovolijo imeti, saj bi izgubili preveč ozemlja in prebivalstva. Ta spor pa dodatno podžigajo ZDA in Velika Britanija, ker jim tam trgovina z orožjem lepo cveti. Začaran krog se tako sklene.

Narava ima izjemno domišljijo, kar je dokazala tudi v osrednji Turčiji. Deželo je oblikovala v fantazijske oblike, nekakšne pravljične dimnike, piramide, gobe in stožce, ki so posledica vulkanskega delovanja v neolitiku. Kapadokija je bila stičišče različnih verstev in filozofij. Lokalni prebivalci so se nekaj stoletij nazaj pred napadi roparjev zatekli v jame in votline. Danes je celotno območje s strani Unesca zaščiteno kot svetovna dediščina.

Zahodni del Turčije je nedvomno najbolj poznan zaradi mesta Troja, ki ga je nesmrtnega naredil Homer z opisom v Iliadi. V Istanbulu se kar tre raznoraznih uličnih prodajalcev, ki zatrjujejo, da je njihov izdelek najboljši in da ga prav ti nujno potrebuješ. Nenehno ti pripovedujejo, da bodo samo in izključno zate znižali ceno. Dokler ne pride naslednji kupec, ki mu povedo isto zgodbo. Imajo več kot 5.500 trgovin, kjer lahko kupiš praktično vse. Če ti tam ni uspelo zapraviti vsega denarja, si lahko še naprej barantal v pokritih bazarjih, kot so različne tržnice, med katerimi najdeš tudi egipčanske. Zlit z vrvežem, se kmalu izgubiš v vrtincu gneče, vonja začimb, neizprosnega pogajanja ter kičastega leska, ki odseva iznad polnih polic. Kot turist jim predstavljaš vrečo denarja, zato te povsod spremljajo vzkliki v polomljeni angleščini. Nekaj v smislu: »Helou, hav ar ju? I love ju.« Naredijo praktično vse, da v množici pritegnejo tvojo pozornost. Zelo optimistično sem začela barantati na enem izmed bazarjev in kmalu ugotovila, da so skoraj vsi pripravljeni spustiti cene približno za polovico. Ne glede na to, za katero deželo se odločiš, da jo boš obiskal, vedno prideš nazaj z zvrhano mero novih poznanstev, izkušenj in prigod, ki še naprej živijo v tebi in te zato do neke mere spremenijo. Vsaka dežela pusti v tebi pečat. Danes, ko se v medijih nenehno konstruira podoba Bližnjega vzhoda kot nevarnega, konfliktnega in negostoljubnega, imaš lahko zaradi takšnega površnega pogleda veliko pomislekov, da bi se tja sploh podal. Ena izmed najlepših stvari, ki sem jo ves čas doživljala v Turčiji, je bilo gostoljubje ljudi in njihova prijaznost ter odprtost. Ker sva s prijateljico večino časa živeli z domačini, sva lahko dodobra izkusili njihovo nesebičnost. Ko prenočiš pri nekomu, ki gledano z zahodne, kapitalistične perspektive, ne poseduje veliko materialnih dobrin, zjutraj pa ti pripravi kraljevski zajtrk, se res počutiš dobrodošlega. Večinoma besede nimajo pomena, saj je prepreka med tvojim in njihovim jezikom nepremostljiva, zato se pogovarjaš s kretnjami, obrazno mimiko in predvsem nasmehom. Od mojega obiska Turčije je ostala samo vodna pipa, na kateri se zdaj nabira prah, črni čaj, ki ga pijem v ročno izdelanih skodelicah, in nekaj drobnih zrn peska v sandalih, ampak tako je videti samo na prvi pogled. Vsi ljudje, ki sem jih srečala na poti, vse izkušnje, ki sem jih doživela in trenutki, ki so ostali brez besed, saj te niso bile potrebne, pa še naprej živijo v meni in se smejijo z menoj.

PREBERITE TUDI:

V lovljenju novega vetra : http://www.e-neo.si/si/mednarodno/v-lovljenju-novega-vetra/

Izmenjava po dalmatinsko: http://www.e-neo.si/si/mednarodno/izmenjava-po-dalmatinsko/

O Izraelu je težko pripovedovati, treba ga je doživeti!: http://www.e-neo.si/si/mednarodno/arhiv/o-izraelu-je-tezko-pripovedovati-treba-ga-je-doziveti/