Veličastni zasneženi Andi, ki so tu še razdeljeni na tri gorske loke, prostrano amazonsko nižavje z mogočno Amazonko ... 

in tropskim deževnim gozdom na skrajnem jugu države, divja in težko dostopna pacifiška ter bolj prijazna ter gosto poseljena karibska obala, čudoviti nacionalni parki, po vsem svetu znana kolumbijska kava, ritmi salse, cumbie ali vallanta ter navsezadnje vedno nasmejani in prijazni domačini, so le nekateri izmed mnogih razlogov, zaradi katerih se Kolumbijo zagotovo izplača obiskati ...

V državo, ki je skoraj 60 krat večja od Slovenije oziroma dvakrat večja od Španije, sva se odpravila, da bi med drugim tam obiskala dobrega prijatelja. Potovanje sva zato začela v kozmopolitanski prestolnici Bogoti, ki leži kar na 2.640 m nad morjem. Najprej sva spoznala njegovo družino, ki naju je s sproščenim nasmehom in pristno kolumbijsko kavo t.i. »el tinto«, sprejela kot prava družinska člana. Kolumbijci so namreč znani po tem, da je družina na prvem mestu, med seboj si veliko pomagajo in si stojijo ob strani in nič nenavadnega ni, da eden od družinskih članov odide v tujino - Evropo ali Kanado - in del zasluženega denarja nameni za preživetje svojih sorodnikov. Zaklepetali smo se dolgo v noč in doživela sva prizore kot iz telenovele, saj sva bila zaradi svetle polti v centru pozornosti.

Kozmopolitanska prestolnica

Naslednje jutro smo se skupaj s policistom (teh je na ulici zaradi večje varnosti skoraj več kot ljudi) podali na brezplačni vodeni ogled starega dela mesta. Najprej smo zavili v El Calanderio, najstarejši kolonialni del mesta in enega najlepših delov Bogote. Ozke ulice z več kot 300 let starimi hišami z značilnimi okrašenimi balkoni, trg Simona Bolivarja in pogled na mogočni hrib »Cerro de Montserrat« ter na vsakem koraku domačini, ki prodajajo tipične dobrote in sveže tropsko sadje ter sokove, so prvi vtisi, ki so naju ovili v tem 8 milijonskem velemestu. Pa seveda kaos avtomobilov, ljudi ter velik prepad med revščino in bogastvom. V Bogoti je več kot 70 muzejev, vendar sva si ogledala le najpomembnejšega, to je Muzej zlata (»Museo del Oro«), kjer hranijo največjo svetovno zbirko indijanskih predmetov iz predkolumbovskega obdobja - teh je več kot 33.000 kosov.

Laguna Guatavite

S prijatelji Kolumbijci smo z veliko zamudo, kar je tam nekaj čisto običajnega in razumljivega, in, kot bi rekli oni, »muy tipico«, odšli raziskovat bližnjo okolico glavnega mesta in sicer laguno Guatavite. Nekateri menijo, da je to krater vulkana, drugi, da je sem nekoč padel meteor. Med pripovedovanjem zgodb o El Doradu, kjer se je namreč začela zlata mrzlica, smo si opomogli s tipično malico – »el bocadillo« ali sendvič s sirom in marmelado iz gvajave ter priljubljeno gazirano pijačo »La Colombiana«. Po luknjasti cesti smo se peljali čez prečudovito hribovito pokrajino, posuto z njivskimi površinami, do veličastne katedrale Zipaquira, ki so jo izklesali 200 metrov pod površjem v rudniku soli. Slana katedrala velja za eno največjih arhitekturnih dosežkov Kolumbije in eno najpomembnejših turističnih atrakcij.

La Zona Cafetera

Sledila je vrtoglava vožnja po prepadni serpentinasti cesti, ki te pripelje čez prelaz čez Srednjo kordiljero, kjer palme rastejo skoraj 3.000 m nad morjem, v Zono Cafetero. Tu še vedno ves pridelek nabirajo ročno in tu sva poizkusila najboljšo kavo na svetu. V nacionalnem parku kave (»El Parque Nacional del Cafe«) v provinci Quindio, je na ogled prikaz pridelave tega opojnega napitka, ogromno različnih vrst grmov kavovcev, muzej kave, zabaviščni park ter seveda na tisoče različnih spominkov, ki so bolj ali manj domiselno sestavljeni tudi iz dišečih kavnih zrn (ogrlice, zapestnice, uhani…). Majhen del najinega potovanja sva prepotovala po cesti, razdalje so namreč velike, cestna infrastruktura je sicer v solidnem stanju, kar pa ne velja za večino tovornih vozil, ki jih je na glavnih cestah ogromno. Zato je povprečna hitrost na večini potovanj zgolj okrog 30 km/h, kar zna biti precej utrujajoče. Ker sva se na ogled idiličnega podeželskega mesteca Salento podala z avtobusom, sva poleg divje vožnje po ovinkasti cesti na eni izmed mnogih kontrolnih točk doživela tudi osebni pregled in pregled prtljage s strani kolumbijske vojske, ampak to je le prispevek k večji varnosti in preprečevanju trgovine z mamili.

V osrčju tropskega deževnega gozda

V amazonskem nižavju (»Amazonas«) sva nekaj dni preživela v nacionalnem parku Amacayacu in se podala na avanturistični šesturni treking v tropski deževni gozd, kjer med drugim domujejo jaguarji, strupene kače, tukani in tarantele, v mogočni Amazonki pa sva lahko občudovala rožnate delfine. Aktivnosti v osrčju džungle je bilo veliko in kar nisva mogla oditi. Za konec sva tako s pomočjo vrvi splezala še na 40-metrsko drevo in kot ptice v tišini zrla v neskončnost krošenj dreves. Obiskala sva še bližnji Puerto Nariño, nekoč glavni terminal tihotapske kokainske verige, sedaj pa mirno mestece ob Amazonki in se razvajala ob odlični domači kuhinji.

Vroča karibska obala

Za konec potovanja sva iz skrajnega juga države odletela na skrajni sever in obiskala še vročo karibsko obalo, kjer sva si najprej ogledala slikovito kolonialno mesto Cartageno in rajski nacionalni park Islas de Rosario, ki slovi po najlepši plaži, t.i. Playi Blanci. Tukaj pozabiš na vse in včasih se uščipneš, ker se ti zdi, da so vse skupaj le sanje. Ko pogledaš navzgor, te pozdravljajo visoke palme, pred teboj se razprostira kristalno čisto morje, vse okoli tebe pa je bel pesek in seveda domačini, ki komaj čakajo, da ti ponudijo domače dobrote in masažo telesa. Tukaj sva poizkusila tipično jed »arroz con coco« - riž s kokosom, ki ga ponudijo skupaj s »patacon« (speštana in ocvrta zelena banana) in ribo ter osvežujočo »canelo« (pijača iz vode, trsnega sladkorja in limeto). V Cartageni sva tri dni raziskovala pisane ulice starega dela mesta ter odkrivala najlepše kotičke. Mesto je bilo nekoč glavno pristanišče za uvoz sužnjev iz Afrike. Potrebovali so jih za delo v rudnikih in kasneje na plantažah, zato je še danes karibska obala, za razliko od notranjosti države, polna črnskega prebivalstva.

Nepozabni nacionalni park Tayrona

To je zagotovo kraj, ki ga ne bova nikoli pozabila. Tukaj sva se končno lahko oddahnila od vrveža in kaosa kolumbijskih mest ter ure in ure pešačila po čudovitih in nedotaknjenih divjih peščenih plažah obdanih s kokosovimi palmami in objetih s skrivnostno džunglo. Zvok mogočnih divjih valov, jate pelikanov, bele čaplje in majhni prestrašeni rakci, ki so bežali pred najinimi bosimi nogami, so nama pričarali nepozabne trenutke. Odlični, sveže stisnjeni sokovi iz bolj, pa tudi manj poznanih tropskih sadežev (marakuja, lulo, papaja, ananas, guajava), najbolj tipični zajtrk »arepa con huevo« - arepa z jajcem ter rižote z morskimi sadeži so bili na vidiku vsak dan. In mnoge plaže – vsaka je bila posebej zanimiva, drugačna, romantična in sanjska. Pravo doživetje je bilo tudi spanje v »hamacas« - visečih mrežah sredi kokosovih palm. Od vseh prepotovanih držav je Kolumbija v naju pustila nekaj posebnega. Kako žalostno, da večina ljudi to državo pozna zgolj po drogi, kriminalu in ugrabitvah. Ko si enkrat tam, niti za hip ne pomisliš na strah. Edina misel, ki jo nosiš v sebi je, da se potovanje ne bi nikoli končalo in tako kot pravi slogan kolumbijske turistične organizacije, je edina nevarnost, da bi si tam želel ostati za vedno.

PREBERITE TUDI:

DOBRODOŠLI V PRELEPEM AMSTERDAMU: http://www.e-neo.si/si/mednarodno/dobrodosli-v-prelepem-amsterdamu/

MED MAROŠKIMI LJUDOŽERCI: http://www.e-neo.si/si/mednarodno/arhiv/med-maroskimi-ljudozerci/

ZGODBA, KI JO PIŠE LIZBONA: http://www.e-neo.si/si/mednarodno/arhiv/zgodba-ki-jo-pise-lizbona/