Temu doživetju sem se na potovanju po Severni Indiji izognila, a obisk Južne Indije mi tega ni odrekel ...

Iz New Delhija, glavnega mesta Indije, sva s sopotnico Sabino odleteli proti Goi, znani po hipijih, peščenih plažah, psihoaktivnih substancah in seveda trans glasbi.

Po napornem dnevu, sva se odločili, da se odpoveva večernemu žuranju in se odpraviva spat. Na uho nama je sicer pricurljala novica, da bo tisti večer zabava na plaži, a sva skomignili z rameni – Goa je država nenehnih nočnih zabav, brez dvoma se bo nekaj podobnega dogajalo tudi naslednji večer … NAPAKA! Naslednje jutro sva namreč izvedeli, da je bila to edinstvena zabava, ki se teoretično odvija v popolni tišini, praktično pa vsak udeleženec dobi slušalke s tremi glasbenimi kanali. Skratka stvar, ki se je ne sme zamuditi!

Iskanje vstopnice za vlak naju je pripeljalo do Margaa, kjer sem se prvič zastrupila s tamkajšnjo hrano in še danes mi samo vonj ali ime Masala dosa obrne želodec. Ne glede na posledice moje gurmanske izkušnje sva se naslednji dan odpravili proti Kerali – z lokalnim vlakom, kar je pomenilo dvakrat več postankov in nenehen boj za sedež. Ker sva uspeli prevoziti le polovico poti, sva morali noč prespati na železniški postaji v tako imenovani Ladies room, kamor so smele vstopiti le ženske.

Ženske imajo v Indiji poseben status. Čeprav so močno diskriminirane in podrejene moškim, za Indijke veljajo posebna družbena pravila. Moškim ni dovoljeno, da se jih dotikajo v javnosti. Tako je v Indiji mogoče opaziti posebne sobe samo za ženske in rezervirane sedeže v sprednjih delih avtobusov. Najin cilj pa je bila Allaputhza, ki je znana po tako imenovanih houseboats, hiškah na vodi oziroma barkah, ki nudijo vse, kar ti lahko nudi stanovanje – spalnico, kopalnico, kuhinjo, jedilnico in celo prostor za dnevno poležavanje. Namenjena je plutju po tamkajšnjih naravnih kanalih, zažrtih v kopno indijske celine. Najem takšne ladje je največji izdatek na potovanju po Indiji, a je tudi doživetje na spisku desetih stvari, ki jih moraš narediti, preden umreš.

Indija v praksi skoraj ne pozna cestnoprometnih predpisov. Prednost je beseda, ki se v vožnji ne uporablja. Obstaja le pravilo močnejšega in pogumnejšega. Vsi pa hupajo. Tudi moj zvonček na kolesu tako ni bil tiho niti za deset sekund in na poti nazaj v hotel je moje kolo v drugo vozilo trčilo kar dvakrat. Skratka, vožnja polna adrenalina, pa čeprav na kolesu, ki se je še komaj držal skupaj ... morda zato še toliko bolj. Ker iskanje ladje tudi zjutraj ni obrodilo sadov, sva pod pretvezo, da bi barko najeli od posrednika, le našli pravo pristanišče bark, skrito nekje na koncu majhnih stranskih uličic. Kdo bi si mislil! Bark je bilo več sto, ena zraven druge … ena lepša od druge. Sabino je navdušila lesena vila na vodi, opremljena v starem angleškem kolonialnem slogu. A ker je lastnik opazil, da je bila navdušena le ona, je nižal ceno, dokler nisem bila zadovoljna še jaz.

Ker tako velika ladja ne zavije v manjše kanale, kjer so v tamkajšnjih majhnih vasicah ob vodi doma domačini, sva najeli še manjši čolniček, izdolbljen iz drevesnega debla. Popeljal naju je med vasice, polne otrok, ki so tekli ob obali, da so naju lahko spremljali. Z veseljem so se nastavljali fotoaparatu in ponavljali edino angleško besedo, ki so jo poznali, »schoolpen«.

Obroki na ladji so bili fenomenalni. Imeli sva namreč svojega kuharja, ki nama je na bananinem listu postregel z najmanj petimi vrstami jedi. Vedno je bilo na voljo tudi lično servirano sadje in kokos z vstavljeno slamico, kot nekakšen eksotični koktail.

Pravljica pa se je kar hitro končala, ko sva dobili nespodobno povabilo. Štiridesetletni brat lastnika barke je želel prespati na barki .... z nama .... v postelji. Baje sva delovali zelo odprto in prijazno, vsaj tako je stvar prevedel lastnik, saj njegov brat ni znal sam povedati več kot »kerala«, »family« in »yes«. Povabilo sva presenetljivo zavrnili.

Naslednji dan sva prenočili na vlaku do Chennaija – v klimatiziranem spalniku. Luksuz! Nato pa oddivjali z avtobusom naprej proti bivšemu francoskemu kolonialnemu mestecu Puducherry.

Puducherry je znan po deset kilometrov oddaljeni vasi Auroville, ki naj ne bi pripadala nobenemu narodu, ampak človeštvu kot celoti. Ob ustanovitvi so predstavniki 23 indijskih in 124 držav sveta darovali pest prsti v znamenje enotnosti človeške rase. Kot prst tudi tam živeči ljudje izhajajo iz vsega sveta. Vsak opravlja delo, ki ga želi oziroma zna, denar pa tam nima nikakršne vrednosti. Meditacija in poskus dosega božanskega stanja duha je vsakodneven ritual. Prav zato je osrčje Aurovilla Matrimandir – velika okrogla stavba, obložena z zlatimi ploščami, namenjenimi meditaciji in doseganju višje stopnje zavesti.

Tisti večer sva se v centru mesta udeležili tudi skupne meditacije. Posedli smo se po tleh, v položaje, ki so nam najbolj odgovarjali. Mimo se je sprehodil menih z zvončkom v roki. Oznanil je začetek meditacije. Vsega je bilo konec, ko je vajo ponovil 20 minut pozneje. Odkrito lahko rečem, da se mi ne sanja, kaj se je v tistih 20 minutah dogajalo – ali sem spala ali meditirala, ne vem. Vem le, da je bilo vse skupaj kot manjkajoč košček dogajanja po hudo prežurani noči … samo brez mačka.

Ko so bili najini želodčki lepo napolnjeni in noge malo trde od sedenja na tleh (tako med meditacijo kot večerjo), sva se še enkrat sprehodili po mestu. Ravno tisti večer je Indija praznovala dan neodvisnosti, tako da so z ladij na obzorju sinhronizirano streljali v zrak s signalizacijsko pištolo. Vse skupaj je bilo skoraj kičasto.

Po vožnji s kolesom do Aurovilla in nazaj, sva se vrnili v Chennai, kjer naju je z odprtimi rokami pričakala moja prijateljica Rohini, indijska domorodka. Že naslednji dan naju je njena mama pogostila z razkošnim zajtrkom, popoldne pa naju je peljala še porisati roke s kano.

Risanje s kano po rokah in nogah se v Indiji uporablja predvsem kot okras novopečenih nevest. Samo risanje traja nekaj ur, saj je najprej treba narisati splošen vzorec, potem pa ga dopolniti s podrobnostmi. Tri ure po nanosu se ženska ne sme dotikati ničesar, saj se lahko barva zamaže in uniči vzorec, umivati pa se ne sme še naslednjih 24 ur.

Tisto noč smo večerjali v kitajski restavraciji (po indijsko, seveda) s celotno družino in prijatelji. Pokazati je bilo namreč treba čudo dveh belk, ki stanujeta z indijsko družino.

V Indiji obstaja navada, da je družina navzoča povsod. Vsak član točno ve, kaj se dogaja z drugimi, kakšne ocene imajo otroci in kakšne ljubezenske vezi se pletejo med mladimi odraslimi. To ima dobre in slabe posledice – zasebnosti ni, a je podpora družinskim članom ogromna.

Naslednji dan je (poleg zasluženega tuširanja) sledilo še zadnje nakupovanje. Popoldne pa naju je Rohini peljala še v Mladinski center, kjer se tamkajšnja mladina druži in razpravlja o življenju in veri. Vse skupaj je najbolj spominjalo na krščanske duhovne vaje.

Igrali smo družabne igre, na koncu pa so naju še prosili, naj kaj zapojeva. Izbrali sva prvo kitico Zdravljice, saj je bilo to vse, kar nama je takrat prišlo na misel. Pa naj še kdo reče, da nisva ponosni Slovenki! Vsi so bili navdušeni, tudi tamkajšnji verski učitelj, ki naju je povabil k sebi na pogovor. Sestanka osebno ne bi definirala kot pogovor, saj je bilo vse, kar smo delali v pisarni, da smo sedeli vsak na svojem stolu in se gledali. Neverjetno dolga tišina bi me tri tedne nazaj precej motila, a sem se do takrat že tako navadila indijskega načina življenja in razmišljanja, da mi stvar sploh ni več prišla do živega.

Poleg vseh daril, ki sva jih ob odhodu dobili tako od verskega učitelja kot od Rohini in njene družine, so bila najbolj zanimiva in nepričakovana prav ta – ki ti jih prinese sama pot po Indiji – kanček flegmatičnega temperamenta, košček iznajdljivosti ter ščepec igralskega talenta. Pot je bila vsekakor vredna več kot sam cilj.

 

PREBERITE TUDI:

DOBRODOŠLI V PRELEPEM AMSTERDAMU: http://www.e-neo.si/si/mednarodno/dobrodosli-v-prelepem-amsterdamu/

MED MAROŠKIMI LJUDOŽERCI: http://www.e-neo.si/si/mednarodno/arhiv/med-maroskimi-ljudozerci/

ZGODBA, KI JO PIŠE LIZBONA: http://www.e-neo.si/si/mednarodno/arhiv/zgodba-ki-jo-pise-lizbona/