da sodelujejo s hudičem, v fikciji še danes buri duhove in zgodovinarjem zastavlja vprašanja.

T.i. satanove neveste so se udeleževale sabatov in predvsem škodovale bogaboječim sosedom. Samo ena usodna beseda je lahko sprožila govorice, ki so vodile do nepravičnega sojenja – skoraj brez izjeme za obtoženca zaključenega s smrtno obsodbo.

Lov na čarovnice

Kruto preganjanje čarovnic ima svoje korenine v srednjem veku in se razprostira daleč v novoveški čas. Ob koncu 15. in začetku 16. stoletja je bilo žrtev še razmeroma malo, med leti 1580 in 1670 pa je zahodnoevropska družba neizprosno napadla in se zagrizeno lotila odstranjevanja zla.

Na sabat (op. p. satanovo praznovanje) so se zlikovci pripeljali na palici, metli ali peš, hudič pa pogosto na hrbtu prašiča ali petelina. Takšno zborovanje je bilo popolno nasprotje katoliškega obreda, poljubljali so kozlovo zadnjico, ob koncu proslave pa jedli otroke. Srečanje se je nadaljevalo s spolnim občevanjem naključnih parov. Zla moč, ki jih je ob tem navdala, jim je omogočila klicanje hudih nesreč in naravnih katastrof. Prvi omenjeni sabat se je zgodil leta 1330, ko je bila udeležbe na njem obsojena neka ženska iz Carcassoneja.

Kakršenkoli neprijeten dogodek, bolezen, nesrečo ali smrt so pripisali delu čarovnice. Če se ti je zdelo, da je tega kriv sosed, si ga prijavil, kot ovaditelju ti je bila zaradi varnosti zagotovljena anonimnost, vse stroške procesa pa so zaračunali obtožencu. Najokrutnejše je bilo mučenje z ognjem, najpogostejše pa z vrvjo. Med mučenjem so nesrečniki v blodnjah in želji po prenehanju izustili ime svojih »pajdašev«, to pričevanje pa so sodni izvedenci kot trden dokaz uporabili pri sojenju slednjim. Sodniki in njihovi pomočniki so se pred čarovniškimi uroki in prekletstvi zavarovali tako, da so se domislili privilegija imunosti –  malefična moč ujetnika jih, enostavno, ni mogla doseči. In kot je zatrjeval Jean Bodin: »Ko sodite, se ne bojte nikogar, kajti sodba je od Boga poslana«.

Je ali ni?!

Načini, kako so človeku dokazali čarovništvo, so bili številni, najpogosteje pa so posegli po preskusu z vodo, ki je veljalo kot nezmotljivo sredstvo za razkrinkanje. Tortura z zbadanjem igel, raztegovanjem udov in bodičastimi napravami je prišla na vrsto šele po tem, ko so nesrečnike zaslišali civilni ali cerkveni sodniki, če osumljeni zločinov niso priznali takoj. V virih beremo tudi, da je bilo najokrutnejše mučenje z ognjem, najpogostejše pa z vrvjo. Po dolgih urah zasliševanj in okrutnih mučenj so obtoženci otopeli, obnemeli in obupali. Dejstvo, da se na bolečine niso več odzivali z enako intenzivnostjo, je seveda dokazovalo čarovniško moč in krivdo.

Obsodbe in usmrtitve niso bile prihranjene niti mladoletnim osebam. Januarja 1628 so v Wurzburgu tri deklice stare osem, enajst in dvanajst let obtožili, da so občevale s hudičem. Dve izmed njih sta bili usmrčeni, wurtzburški sodnik pa je tarnal, kako hudo je, če čarovniška afera izbruhne v tako brezmejni razsežnosti in se polasti tudi najmlajših duš.

Če se ti je zdelo, da je tega kriv sosed, si ga prijavil, kot ovaditelju ti je bila zaradi varnosti zagotovljena anonimnost, vse stroške procesa pa so zaračunali obtožencu.

Doma

Vešča so v novem veku klicali žensko, ki naj bi imela nadnaravne sposobnosti in se pajdašila s hudičem, ta izraz so prvič uporabili v procesnih spisih konec 17. stoletja. Beseda izvira iz nemškega izraza die Hexe, ki se je od Die Zauberin (op.p. coprnica) razlikoval po tem, da je dejavnost opravljala s hudičevo pomočjo. Kot je bilo navadno v Evropi, tudi pri nas ni manjkalo moških čarovnikov. Eden med njimi je bil šestdesetletni kmet Jakob iz Podčetrtka. Najverjetneje se je ukvarjal z mazaštvom, saj so ga leta 1672 obtožili »čarovniških trikov« za preprečevanje zanositve pri mladem paru. Po okrutnem mučenju, med katerim je neuspelo poskušal izvesti tudi samomor, je imel hude halucinacije in zgovorno priznal čaranje s pomočjo vinske trte, urina in sukanca, s katerim skopijo peteline.

Preganjanje čarovnic in čarovnikov je bilo pri nas najbolj intenzivno med Muro in Dravo. Na Štajerskem so za mučenje obtožencev posebej pogosto uporabljali »čarovniški stol« in iznašli celo posebno različico tega. Pogost je bil tudi preskus z iskanjem čarovniških znamenj. Žrtev so najprej obrili po vsem telesu in nato igle zabadali v znamenja, bradavice ali pigmentno kožo. V primeru, da zabodeni del telesa ni krvavel, so imeli to za dokaz o čarovništvu.

Najbolj znana domača pravljica o čarovnici je ljudska pripoved Huda čarovnica Čirimbara, ki jo je leta 1938 zapisal France Bevk. Zlo pooseblja stara, zgrbljena ženica z ostrim nosom in kljukasto brado, ki je na koncu seveda premagana, zanimiva pa je podobnost imen glavnih protagonistov Jureta in Mretke s slovenskim prevodom slavnih Grimmovih junakov Hansla in Gretel (op. p. Janko in Metka).

Resnica ali pravljica?

Čarovništvo poznamo že v staroveških mitih in legendah, kruto se je poigralo z usodo mnogih posameznikov v novoveškem času, še danes pa buri duhove in domišljijo otrok in odraslih skozi množico pravljic ter grozljivk. Med najbolj šokantnimi na temo čarovnic lahko izpostavimo knjigo Lev, čarovnica in omara C. S. Lewisa (1950) ter Myrickov film Čarovnica iz Blaira (1999).

Kot neme priče grozljivim incidentom, ki so se odvijali zavoljo čarovništva v preteklosti, se danes pogosto obračamo tudi k likovnim delom. Fantastični zveriženci, pošasti in zlodeji izpod čopičev Hieronymus Boscha (1450-1516) in Fracisca Goye (1746-1828), se tedanjemu dojemanju zla in čarovnic kar najbolj približajo in nam tako predočijo kolikšen strah in trepet so tedaj doživljale »žrtve čarovnic« in posledično tudi one same.

Viri:

• Jean-Michel Sallmann, Čarovnice. Satanove neveste, 1994
• Marjeta Tratnik Volasko, Matevž Košir, Čarovnice. Predstave, procesi, pregoni v evropskih in slovenskih deželah, 1995
• Janice Anderson, Goya. Življenje in delo, 1997

PREBERITE TUDI:

KULTURNA LITERARNA DEDIŠČINA: http://www.e-neo.si/si/dejavno/arhiv/kulturna-literarna-dediscina/

IMAŠ IDEJO, KI V SEBI NOSI POTENCIAL ZA USPEH?: http://www.e-neo.si/si/dejavno/arhiv/imas-idejo-ki-v-sebi-nosi-potencial-za-uspeh/

PARFUM, HLAPLJIV IN NEVIDEN: http://www.e-neo.si/si/osebno/parfum-hlapljiv-in-neviden/