Po čem ste znani?

Šrilanka slovi po mnogih stvareh ... je dežela tisočerih slonov, dolgih peščenih plaž ter prostranih tropskih gozdov, do obzorja segajočih nasadov čaja, lepega vremena in ... nenehnih varnostnih pregledov, nepredvidljivih bombnih napadov, grozovitih posledic tsunamija ter seveda državljanske vojne med šrilanško vlado in Tamilskimi tigri.

Po obisku Indije bi bilo popolnoma nepravično zanemariti njeno sosedo, Šrilanko, ki je bila tako kot Indija nekoč britanska kolonija, takrat imenovana Cejlon, svojo neodvisnost pa je dosegla sredi 20. stoletja. Ali ji je v teh letih uspelo ustvariti svoj poseben značaj – neodvisen od vplivov Indije in Velike Britanije? Bomo videli ...

Svojo pot sva začeli v glavnem mestu (Colombo), a sva se že naslednje jutro odpravili na osemdnevni ogled države s šoferjem ... zaradi vojne med šrilanško vlado in Tamilskimi tigri je moja šrilanška naveza Samadi zahtevala, da si najameva profesionalca. To odločitev sem pozneje obžalovala. Živi se lahko le drzno! Iz Colomba smo se takoj odpeljali proti plaži Bentota. Pogled na peščene zalivčke je segal tako daleč, kolikor je nesel naš pogled. Palme so s svojo senco nudile zavetje pred soncem, na kar pa se niso ozirali surferji, ki so obisk morja raje izkoristili za jahanje valov.

Pot naprej proti jugu nas je pripeljala do enega od zavetišč želv v Kosgodi. Tsunami, ki je leta 2004 povzročil katastrofalne posledice tako z vidika infstartrukture kot človeških življenj, ni prizanesel tudi zvestim prebivalkam morja – želvam. Kar nekaj izmed njih je ostalo brez sprednjih ali zadnjih okončin, nekaterim pa je uspelo ohraniti le trup in glavo. Kosilo smo si privoščili v Hikkaduwi. Čeprav sva bili dehidrirani, sva vseeno najeli kolesi in se poskušali odpraviti do tamkajšnjega jezera. Ključna beseda je – poskušali, saj sva za najin podvig potrebovali dobro uro, pa še razgled ni bil vreden podviga. No, tako sva vsaj našli poceni prodajalca sladkih minibanan ... in začela se je najina zasvojenost. Dan pa smo končali v Weligami, ribiški vasici, znani po prav posebni vrsti ribolova. Tamkajšnji ribiči namreč ne stojijo na bregu s trnkom v vodi, prav tako ne plujejo po morju in ne lovijo rib v svoje mreže. Ne! Ti ribiči vsak delovni dan lovijo svoje ravnotežje na tankih palicah sredi morja in s svojo vztrajnostjo in spretnostjo garajo za dobiček. Pa naj še kdo reče, da ribolov ni zahteven!

Naslednji dan smo se na poti v Tisso in nacionalni park Yala ustavili še v Dikwelli in si ogledali največji sedeči kip Bude, visok 50 metrov. Bil je tako velik, da je bilo v njegovi glavi dovolj prostora za veliko sobo. Zelo zanimiv je bil tudi hodnik grozot, ki je hranil slike in kipe demonov in grešnikov v naravni velikosti,  pri orisu posledic grešenja pa ni bila prizanesena nobena krvava podrobnost.

Šrilanka je poleg svojih prelepih plaž (in zanimivih načinih zastraševanja) znana tudi po gozdovih in živalskem svetu. Eden od najznamenitejših parkov je naciolani park Yala, kjer lahko človek poleg slonov vidi tudi različne vrste srnjadi, bizone, šakale, rise, štorklje, krokodile, leoparde, indijske kobre in še marsikaj, seveda, če ima srečo. Nama se je tisti dan kljub vztrajnem zasledovanju leopard izognil. Živalski svet Šrilanke je zelo barvit, toda rastlinski svet je tisti, ki ji prinaša največji dobiček. Prav ste ugotovili – to je čaj! V lovu za nasadi čajevcev in obiralkami smo se naslednje jutro sveži in spočiti odpravili proti Elli, v v hribovitem delu države in vsak hribček, ki jo obkroža, prekrivajo nasadi čaja.

Pot naju je zanesla do tamkajšnjega vrha Little Adam's Peak. Pri vzponu nanj se ni mogoče izogniti domačinkam in domačinom, ki vsak dan pridno obirajo grmičke čajevcev, fotografirati pa se pustijo le, če jim odstopite pest šrilanških rupij. Obiralke in obiralci čajev so zgodovinsko indijskega porekla (niso domorodci), saj na Šrilanki veljajo za veliko bolj delavne ljudi, kot so Šrilančani sami. Krivica je predvsem v tem, da so za svoje delo izjemno malo plačani, čeprav je izvoz čaja za Šrilanko zelo dobičkonosen. Obiranje čaja je velikokrat tudi družinska tradicija oziroma prekletstvo, saj se otroci obiralcev čaja na plantažah rodijo, tam živijo in pogosto tudi umrejo. To je vseživljenjsko delo!

Podeželska idila se je hitro končala, saj smo se že naslednji dan napotili do enega izmed večjih kulturnih mest Kandy. Samo mesto je bilo zanimivo, še bolj pa naju je navdušila pot, saj smo se prej ustavili še v Labokellie tovarni čaja, kjer sva si natančno ogledali proces pridelave čaja in kritično ocenili njihov pridelek. Če želite kupiti čaj, ga kupite v tovarni, saj je kakovost zagotovjenja, cena pa ni prilagojena barvi kože kupca.

Šrilanka ima prav posebno finančno politiko. Večina denarja priteka v državni proračun (ki je v veliki meri namenjen predvsem financiranju državljanske vojne) prav na račun turizma. Vstopnine za kulturne znamenitosti so astronomske, nekatere se kosajo (in celo presegajo) evropske cene. Po drugi strani pa za izobraževanje ostane bolj malo. Otroci na športnih dnevih tečejo kar bosi ... po asfaltu in sredi ceste, ki je po navadi niti ne zaprejo.

Poleg zanimivega socialnega, se Šrilančani lahko ponašajo tudi s pestrim kulturnim in verskim pogledom. Kandy je nedvomno eno od največjih kulturnih središč Šrilanke in zna ponuditi veliko dejavnosti: od čaščenja v templju svetega zoba Bude, sproščanja ob pogledu na umetno jezero v središču mesta, sprehoda skozi botanični vrt Peradeniya pa do ogleda predstave šrilanške folklore ... seveda, če vas ne motijo nenehni varnostni pregledi policijskega osebja na vsakem vogalu in promocijski plakati vojske na vsaki gladki površini.

Edini del mesta, ki ostaja zvest samemu sebi in se ne prepusti vsemu temu vrvežu, je samostan Malwatte Maha Vihara. Ko se od jezera povzpneš do sklopa stavb, se ti zazdi, kot da si na svetu sam. In tudi če tavaš med zgradbami, se bo od nekod prikazal menih, ki te bo brez besed povabil v njihovo glavno molitveno sobo in ti s pogledom povedal vse, kar si želel vedeti.

Ko naju je tako navdušilo duhovno življenje, smo se odpravili še do zlatega budističnega templja v skalah Dambulle. Prodajalcev spominkov je bilo veliko, še več je bilo opic, največ pa budističnih menihov, ki so naju navdušili s svojim petjem. Nadaljevali sva proti Sygiriyi in njenemu templju Pidurangala, in z ogledom arheoloških izkopanin starodavnih mest v Polonnaruwi. Končali pa z obiskom sirotišnice slonov v Pinawelli.

Po končani turi sva se s sopotnico nastanili pri Samadini družini (najini šrilanški navezi), ki naju je kar hitro sprejela medse. Tako sva si vzeli dobre tri dni, da sva raziskali glavno mesto, Colombo. Poleg nakupovanja sva si privoščili tudi ledeno kavo v Gallery Cafe, kjer naju je poleg kave navdušila tudi notranja oprema.

Najbolj so naju presenetili ljudje, ki so vedno pripravljeni pomagati, ko se izgubiš, te povabijo na zabavo po obisku templja, ti pogledajo skozi prste, ko nevede slikaš stavbo parlamenta, te pri varnostnem pregledu z nasmeškom na obrazu popolnoma pretipajo in ti obrnejo torbico na glavo ali pa te povabijo na obisk šrilanškega forenzičnega laboratorija samo zato, ker si izrazil zanimanje.

Če pogledaš površno, ne moreš zgrešiti dejstva, da je bila Šrilanka nekoč del Indije in ena izmed držav Commonwealtha – vpliv tako enega kot tudi drugega je več kot očiten. A pogledati je treba globlje, da lahko opaziš, kako zelo so samosvoji ...

PREBERITE TUDI:

SKANDINAVIJA - V DEŽELI LOSOV IN SEVERNIH MEDVEDOV: http://www.e-neo.si/si/mednarodno/arhiv/skandinavija--v-dezeli-losov-in-severnih-jelenov/

ŽELITE UŽIVATI NA FASCINANTNIH PRVOMAJSKIH POČITNICAH?: http://www.e-neo.si/si/atraktivno/arhiv/zelite-uzivati-na-fascinantnih-prvomajskih-pocitnicah/

RAJ MALDIVOV IN BOGASTVO DUBAJA: http://www.e-neo.si/si/mednarodno/arhiv/raj-maldivov-in-bogastvo-dubaja/