Poleti te tukaj pričakajo ravno pravšnje temperature, začara te mir, zeleni prostrani gozdovi, beli ledeniški pokrovi, brzice in slapovi, globoki fjordi,...

... plašni losi in severni jeleni, male ribiške vasice, polenovke ter živahen utrip mest z bogato arhitekturo in kulinariko.

Pozimi se Skandinavija spremeni v pravo ledeno pravljico in je vabljiva predvsem za ljubitelje bele divjine, severnega sija, ledenih hotelov ter navdušence nad vožnjo s pasjo vprego ali ljubitelje kitov ubijalcev, ki se ravno pozimi prehranjujejo v fjordih. S fantom sva se zaradi zmrzljive narave raje odločila obiskati to dezelo poleti. Na najinem 10.000 km dolgem potovanju z avtomobilom po Danski, Švedski in Norveški sva izkusila in doživela pristno divjino ter hkrati spoznala velike kontraste med severnimi in južnimi pokrajinami.

Te severne dežele največkrat povezujemo z bojevitimi Vikingi. Hotela sva pobližje spoznati njihovo zgodovino, zato  sva se v mestu Roskilde podala na ogled slikovitega muzeja tega osvajalskega ljudstva. Med 8. in 12. stoletjem našega štetja so s svojimi značilnimi ladjami plenili obale Skandinavije, Velike Britanije, njihova osvajanja so segala celo do Črnega morja.

V prestolnici Švedske

Stockholm (pravijo mu tudi severne Benetke) je  dobil ime zaradi številnih vodnih kanalov, ki povezujejo mesto na 14 otočkih. Prijatelja Sabine in Johann sta nama za dobrodošlico pripravila tradicionalne švedske mesne kroglice in jabolčno pito. Še ravno pravi čas sva se povzpela na bližnji hrib – umetno nasuto mestno smučišče –, in v tišini občudovala sončni zahod nad mestom, ki je z rdečo svetlobo obsijal stavbe, vodne kanale ter bujne zelene površine. Stockholm velja za najbolj zeleno prestolnico v Evropi, leta 2010 si je mesto tudi uradno pridobilo naziv Evropska zelena prestolnica.

Odkrivala sva ulice in utrip starega mestnega jedra Gamla Stan s parlamentom in kraljevo palačo, ki je bila junija 2010 prizorišče velike kraljeve poroke med švedsko prestolonaslednico Victorio in njenim izbrancem. Tukaj nisva opazila visokih, modernih stavb, kakršne so prisotne v ostalih evropskih prestolnicah, kar mesto nedvomno naredi za nekaj posebnega. Ogromne urbane površine so namenjene izključno prometu s kolesi ali peš conam. Najina gostitelja sta naju poučila, da je za vstop v mestno središče z osebnim avtomobilom potrebno plačati precej visoko dnevno vstopnino, t.i. zgoščevalno takso. Ker je javni transport izjemno dobro zasnovan, dovolj frekventen, v nekaterih primerih (trajekti med otoki) pa celo brezplačen, uporaba avtomobila v mestnem središču res ni smotrna.

Johann nama je priporočil obisk Östermalm Saluhall-a, ki slovi kot najboljša ribja tržnica na Švedskem. Seveda sva ta gurmanski predlog rade volje sprejela in z užitkom poizkusila prvovrstne specialitete iz lososa, tamkaj najbolj cenjene vrste rib. Kljub temu, da sva imela v načrtu ogled celotne Švedske, sva zavila še na otok Djurgården, v Skansen, najstarejši muzej na prostem na svetu (ustanovljen 1891), kjer je na ogled tipična skandinavska arhitektura, običaji ter živalski vrt z večino skandinavskih živalskih vrst.

Severni jelen, kralj skandinavskih cest.

Proti polnočnemu soncu!

Na poti proti severu naju je spremljala tipična nižinska uravnana pokrajina z mnogimi jezeri, brezami in nepreglednim podrastjem borovnic. Narodni park Hamra, samotni pragozd, nama je izrekel deževno dobrodošlico, kljub temu sva se rade volje podala po pešpoti, saj nama je po celodnevni vožnji zelo prijal sprehod. Povsem so naju prevzele brzice Storforsen, ene največjih v Evropi, prečudovito jih je bilo opazovati osvetljene z zahajajočim soncem.

Severni tečajnik, ki se nahaja na 67,5° SGŠ, sva prečkala malo pred Jokkomokkom, prestolnico Laponcev, staroselskega ljudstva, ki poseljuje severne predele Švedske, Norveške, Finske in Rusije. Na tej točki se 21. junija vsako leto pojavi polnočno sonce, kar pomeni, da tisto noč ne zaide za obzorje. Bolj, kot se pomikaš proti severu, več je takih dni. Ker sva te kraje obiskala ravno takrat, vseskozi pa sva spala v šotoru, nama je polnočno sonce na začetku preprečevalo spanec. Prenočišče sva si vedno poiskala v naravi, saj je to na Švedskem in Norveškem dovoljeno, če je  vsaj 150 metrov oddaljeno od naseljene stavbe, če se tam ne zadržuješ več kot 24 ur in za seboj pospraviš odpadke in ostanke morebitnega kurišča.

Kiruna, najsevernejše ležeče švedsko mesto, slovi po izjemno bogatih nahajališčih železove rude. Ta so tako obsežna, da bodo v nekaj letih celotno mesto porušili in ga na novi lokaciji, tokrat ne nad nahajališčem rude, zgradili na novo. Na informacijskem središču narodnega parka Abisko sva se odločila, da se odpraviva na celodnevni pohodniški izlet na enega izmed razglednih vrhov. Že na 700 m nadmorske višine naju je pričakal večni sneg in razgled na mogočne ledenike ter čudovita jezera v dolini. Tudi vreme nama je bilo naklonjeno, saj je od jutranjega naliva ostal le še bežen spomin. Poslovila sva se od Švedske in se čez planoto povzpela na Norveško, pokrajino fjordov in ledenikov.

Pogumna mala vidra na obrežju fjorda.

 Vonj po polenovkah

Po ogledu najsevernejšega živalskega vrta v bližini Narvika, kjer domujejo volkovi, risi, polarne lisice, medvedi, losi in gorske kune sva že komaj čakala na vrhunec potovanja na Vesteralenske otoke in Lofote, ki so bili najina najsevernejša točka potovanja. Peščene plaže, balvani in kristalno čisto morje so naju vabili na kopanje, vendar sva raje izbrala dolge sprehode ob siju polnočnega sonca, morje je namreč imelo le 4°C. Kdaj pa kdaj sva radovedno pokukala med ogromne sušilnice rib (večinoma so to polenovke) in se zaklepetala z ribiči, ki so nama zaupali, da posušene ribe večinoma izvažajo, celo v Afriko, kjer so ena izmed sestavin tradicionalne nigerijske juhe. Iz njihovih jeter pa že na Norveškem pridobijo rdečo barvo, s katero prepleskajo lesene skandinavske hiše.

V vasici Stø sva se vkrcala v predelano ribiško ladjo in se z morskimi biologi podala na celodnevni ogled morskega živalskega sveta. Nad nami je zajadral belorepi orel, tjulnji so se brezskrbno sončili na skalah, pogumne njorke pa se niso dale zmotiti pri hranjenju in so nam pokazale svoje lovske veščine. Te spretne ptice namreč lahko naenkrat ulovijo do 100 manjših rib. Najbolj nepozabno doživetje je bil potop kita glavača, največje živeče zobate živali, ki v dolžino meri do 20 metrov. Ko je dvignil svoj mogočni rep in so za njim ostali le še vrtinci, je bil kmalu 500 metrov pod morsko gladino na lovu za lignji.

Ko sva se poslavljala od Lofotov, sva si na skrajnem jugu ogledala vasico Å, ki si z nekaterimi ostalimi manjšimi zaselki na Norveškem in Švedskem deli najkrajše krajevno ime na svetu. Zgledno urejen muzej ribištva in ribiške industrije nudi dober vpogled v to, za Norveško izjemno pomembno gospodarsko panogo.

Odkrivanje ledeniške pokrajine

Trajekt naju je pripeljal nazaj na celino. Pokrajino osrednje Norveške ves čas zaznamujejo fjordi. Nekdanje ledeniško preoblikovane doline so zaradi dviga morske gladine potopljene v morje, nekateri fjordi imajo dno do 600 metrov pod morsko gladino. Ceste so večinoma speljane okoli fjordov, zato je potovanje počasnejše in prijetnejše, ker je več časa za opazovanje čudovitih naravnih danosti. Geiranger fjord, ki je na UNESCO seznamu naravne svetovne dediščine, je zaradi številnih slapov, ki prosto padajo vanj, res čudovit in vreden trajektne vožnje pod njegovimi nekaj sto metrskimi stenami. Nad fjordi se razprostirajo fjeli, uravnana planotasta pokrajina, večinoma so zaradi nadmorske višine tudi sredi poletja zasneženi in neposeljeni, na golih površinah se z lišaji pasejo mogočne črede severnih jelenov.

Kralji skandinavskih gozdov

Ena izmed prednosti kampiranja v divjini so bila bližnja soočenja s številnimi živalmi, saj so bile slednje aktivne zvečer, ko sva ponavadi iskala prenočišče. Poleg vider, lisic in številnih severnih jelenov, je bilo najbolj impresivno in hkrati nevarno srečanje z losom. Odrasli samec zraste do tri metre v višino in tehta do 750 kg in je s svojimi lopatastimi rogovi res veličastna žival. Največ prometnih nesreč na Švedskem in Norveškem se zgodi zaradi teh velikih kopitarjev, posledice trkov pa so velikokrat usodne tako za ljudi kot za živali.

Potop kita glavača

Iz kulinaričnega vidika so za Skandinavijo zelo pomembni lososi. Te ribe so izjemne tudi zato, ker svojo mladost preživijo v morju, po toku reke plavajo navzgor  proti povirju, kjer se drstijo, nato pa tam poginejo. Na brzicah Laxforsen (lax = losos po norveško) sva se lahko na lastne oči prepričala, kako premagujejo tudi več kot deset metrov visoke stopnje slapov.

Skandinavska poštenost in čut za sočloveka

Pri nas radi govorimo o skandinavskih modelih, zgledih in pravičnosti, saj nam ta beseda mnogokrat pomeni ideal. Na potovanju sva imela priložnost to doživeti in opazovati v mnogih situacijah. Presenetilo naju je zaupanje prodajalcev sadja v največjem norveškem fjordu, Sognefjord, ki svoje pridelke prodajajo ob cestah na stojnicah ne da bi bili tam fizično prisotni. V prenosno blagajno sva dala znesek, ki je bil naveden za košarico slastnih češenj in se začudena odpeljala. V kampu v bližini Trondheima je lastnik skupini afriških beguncev brezplačno odstopil bivališča v lesenih hiškah. Domačini imajo navado na izlete in potovanja prinesti hrano od doma, pojedo jo na številnih in povsod razpoložljivih lesnih mizah in klopeh. Res da tukajšnji ljudje na začetku delujejo nekoliko hladno in zaprto, a so v resnici zelo prijazni in razgledani ljudje, ki radi priskočijo na pomoč. Z znanjem angleščine sporazumevanje z domačini ni nikakršen problem, saj jo večinoma vsi ne glede na starost govorijo odlično.

Sodobni utrip mest

Čeprav sva večino najinega potovanja preživela v naravi, sva namenila nekaj časa tudi za ogled nekaterih večjih in najslikovitejših mest. V Bergnu sva se sprehodila mimo Bryggena –  srednjeveških lesenih trgovskih zgradb, ki so na seznamu UNESCO kulturne dediščine. V Trodheimu sva odkrila najsevernejši tramvaj na svetu, Alesund, prestolnica norveške ribiške industrije, pa naju je razveselil s spektakularnim razgledom na staro mestno jedro in številne bližnje otoke. Oslo naju je sprejel z mnogimi impresivnimi zgradbami, mestna opera je z domiselnim posnemanjem oblike ledenika leta 2009 zagotovo zasluženo prejela Mies van der Rohe nagrado za sodobno evropsko arhitekturo. Zeleni Vigelandov park na obrobju starega mestnega središča z 212 bronastimi bizarnimi figurami je odličen kraj za sprostitev in pobeg pred mestnim vrvežem.

Skandinavske države stereotipno še vedno veljajo za zelo drage, kar se tiče bivanja in   potovanja. Z izjemo prestolnic to ne drži, kampi – če se zanje odločite – , so urejeni in poceni, cene hrane v trgovinah so večinoma primerljive z našimi. Edina nadloga so številni komarji, ki pa sva jih zaradi čudovitih dogodivščin, izjemno lepe pokrajine in odlične kulinarike že skoraj pozabila.

PREBERITE TUDI:

DOBRODOŠLI V PRELEPEM AMSTERDAMU: http://www.e-neo.si/si/mednarodno/dobrodosli-v-prelepem-amsterdamu/

MED MAROŠKIMI LJUDOŽERCI: http://www.e-neo.si/si/mednarodno/arhiv/med-maroskimi-ljudozerci/

ZGODBA, KI JO PIŠE LIZBONA: http://www.e-neo.si/si/mednarodno/arhiv/zgodba-ki-jo-pise-lizbona/