Medve pa sva bili že pokonci. S 60-litrskimi nahrbtniki sva počasi lezli čez dvometrsko železno ograjo ashrama –  v upanju, da naju ne bo zalotil kdo od menihov ...

Ko sem prvič stopila na indijska tla, si nisem nikoli predstavljala, da se bo moje potovanje po Severni Indiji končalo tako ...

Za celotno pot po Severni Indiji sva s prijateljico Sabino namenili deset dni časa. Vse je moralo biti tempirano, nama pa je v očeh pisalo, da nimava pojma, kaj v resnici delava. Preden sva šli na pot, so nama prijetelji dobronamerno svetovali, da Indijcem niti pod razno ne smeva dati vedeti, da sva tam prvič. Ampak kot pravi angleški rek »Easier said than done«, so naju kljub zgodnji uri na glavni železniški postaju v New Delhiju kot mrhovinarji napadli prav vsi tamkajšnji tojiuti, ulični prevaranti, najeti s strani več ducatov turističnih agencij, ki so naju vlekli vsak na svojo stran in nama niso dovolili niti pogledati proti postaji. Čeprav se obe (še vedno?) ponašava s svojo vztrajnostjo in potrpežljivostjo, se je srečanje končalo z vpitjem, fizičnim nasiljem in grožnjami. Policisti pa so dogajanje le mirno opazovali. Vse to naju je na koncu pripeljalo do tega, da sva nasedli prevaram in si najeli voznika. No, vsaj do Agre sva prišli, kot je bilo v načrtu za tisti dan.

Bilo je edino jasno jutro v mesecu, sonce je ravno dobro pokukalo izza hrizonta in kljub neprespani noči zaradi praznika mi je pogled na Tadž Mahal, eno izmed sedmih čudes sveta, jemal sapo. Turistov skorajda ni bilo in odsev mošeje v vodi je mojo dušo popolnoma umiril. Vse skrbi so bile pozabljene ... vse dokler ni bil čas za odhod proti Jaipurju, slabih 300 kilometrov stran – ceste pa so bile zaprte in ravno tisti dan so začeli stavko z gorivom. Super! To ti je Indija!

Po stranskih vaških poteh, komaj dovolj širokih za avtomobil, smo do noči le prispeli do Jaipurja. Sama pot do tja pa je bila veliko zanimivejša in vznemirljivejša kot sam cilj. Pogled na vaške otroke sredi igre mi je na obraz narisal nasmeh, njihove prošnje za avtogram pa so me spravljale v smeh in rahlo zadrego. V samemu Jaipurju naju je čakal peš ogled mesta, med katerim sva spoznali kopico prijaznih ljudi in simpatičnega desetletnega fantička, ki nama je za dve rupiji pokazal (sicer napačno) smer do Jantra Mantarja. Še prej sva se na hrbtu slona povzpeli na utrdbo Amber – v mojih mislih čista izguba denarja, klasične turistične stvari mi gredo namreč močno na živce.

Vsaj večer se je končal uspešno, saj sva večerjali v skrajno poceni (ta kriterij je bil zame vedno pomemben) in zelo urejeni restavraciji Pearl Palace Hotela. Definitevno vreden obiska.

Naslednji dan je zgodaj zjutraj sledila vožnja do Udaipurja, ki je bila že sama po sebi precej smešna. Indiji namreč niso neznani nasadi trave – stvar se da dobiti, če si človek to zares zaželi. Najino radovednost pa je izkoristil šofer, ki nama je to naravno substanco začel ponujati kar direktno. Na koncu se je seveda izkazalo, da je bilo vse, kar je imel pri sebi, posebne vrste tobak, in še danes sem vesela, da ne kadim, saj sem si prihranila tisto zadrego in posledično nekajurno posmehovanje. Sam Udaipur je bil čaroben, še sami Indijci ga imajo za pravljičnega. Vse tipične znamenitosti – glavni hindujski tempelj Jagodish, mestna palača, otoček Jagmandir in tako dalje pa se ne morejo primerjati z ljudmi, ki tam živijo. Po napornem dnevu ogledov sva se na tisto mrzlo noč sprehodili do templja, ki nama je že noč prej zbujal zanimanje. Pred njim so se ob ognju greli trije možje, drugih ljudi ni bilo videti. Kot vodič se nama je ponudil starejši mož s precej neprivlačnim nasmehom, polnim razmetanih in rajavordeče obarvanih zob zaradi žvečenja betlovih listov. Predstavil se nama je kot Kavboj, socialni delavec. Razkazal nama je svetišče, najbolj pa se je posvetil izklesanim figuram v stenah templja, ki so ponazarjali prizore iz kama sutre. Po ogledu naju je Kavboj z motorjem odpeljal do teatra, kjer so tisto noč plesali tradicionalne indijske plese.

Poskrbel je, da so naju notri spustili zastonj pa še plesalce nama je osebno predstavil. Tisto noč sva šli še k njegovi družini na chai. Takrat sva izvedeli, da le ni socialni delavec, ampak menih iz družine višje kaste, ki je deležen velike podpore meščanov Udaipurja. Vsako noč je imel navado obiskati državno bolnišnico, tisto noč pa je povabil še naju. Takšne bede v bolnišnici še nisem videla – bolniki so ležali na tleh, nosečnice so na rojevanje čakale vse v eni sobi na eni postelji, kopalnice so bile pobruhane, stene popljuvane, tla pa so svinjali ostanki hrane in odapadki. Še desetminutni skok v kino me ni spravil v boljšo voljo.

Naslednji dan smo se na poti v Pushkar ustavili še v Ajmeru, kjer sva si s Sabino želeli ogledati najpomembnejšo mošejo v Indiji. Ker so Indijci dokaj versko nestrpni (vključno z najinim šoferjem), sva do same mošeje morali priti sami. Do takrat sva se že navadili najvažnejših protokolov obiskov svetih zgradb, tako da nama ni predstavljalo problema, da sva morali iti notri vsaka posebej, obe s pokrito glavo. Tudi v Pushkarju sva obiskali tamkajšnji najpomembnejši, tokrat hindujski tempelj, kjer sem bila osebno deležna pozornosti šepavega meniha, ki si je vzel čas, da mi je razkazal celotni tempelj in mi, ko se mi je že mudilo vrniti se nazaj, v 30 sekundah zdrdrati celotno zgodovino nastanka mesta. Pushkar je bilo tudi mesto, kjer sva si privoščili eno izmed najpomembnejših ženskih razvad – nakupovanje. Barantanje mi je šlo presneto dobro od rok in za noben kos obleke nisva odšteli več kot pet evrov, velikokrat več kot pol manj. Obisk Puskarja se je končal z zgodnjo jutranjo ježo kamel, obiska pristne podeželske hiše in peke najboljših chapatov v vsej Indiji.

Po prespani noči v najslabšem hotelu v Delhiju pa sva se z vlakom odpravili na kratek poduhovljen oddih v ashram v Haridwaru.  Kratek enodnevni izlet v 20 kilometrov oddaljen Rishikesh (po dobrem tednu sem se končno naučila izgovoriti ime!) je poleg obiska dveh večnadstropnih templjev in slapov obsesegal še 1,5 ure joge in dveurni tečaj ayourvedske masaže. Seveda ker se je do takrat že znočilo, naju je najin učitelj z motorjem odpeljal še nazaj domov.

Pa se vrnimo nazaj na začetek ... ura je bila pet zjutraj, nama pa se je že mudilo nazaj v Delhi. Najina avantura še ni bila končana in vlak je bil že na poti. Vse to je bil šele začetek! Južna Indija, pripravi se!

PREBERITE TUDI:

JUŽNA INDIJA: http://www.e-neo.si/si/mednarodno/juzna-indija/

DOBRODOŠLI V PRELEPEM AMSTERDAMU: http://www.e-neo.si/si/mednarodno/dobrodosli-v-prelepem-amsterdamu/

MED MAROŠKIMI LJUDOŽERCI: http://www.e-neo.si/si/mednarodno/arhiv/med-maroskimi-ljudozerci/