Še bolj nenavadno je, da se mlada punca sama poda v tako nevarno državo, o kateri mediji večinoma ne povedo nič pozitivnega, saj je tam zaradi vojne nevarno, ...

... Židje so zelo posebni ljudje, težki, neprebavljivi in na splošno naporni. In da je nenavadno, da se nežidinja odloči, da obišče Izrael, državo, ustvarjeno za Žide in se tam uči hebrejščine brez posebnega razloga. Kar tako.

Tako sem ugotovila, da če imajo ljudje o kom jasno izoblikovano mnenje, so to Židje, Izraelci in Izrael. Čisto vsak na svetu približno ve, kje je Izrael in poleg tega zna povedati, kaj si misli o izraelski politiki in o Židih na splošno. In pri tem ne mislim le Slovencev, temveč tudi tujce. Negativni prizvok te države je čutiti povsod. Le redki so mi ob omembi, da grem v sveto deželo, povedali, da je to izredno lepa, raznolika država, kjer živijo ljudje iz celega sveta in vsak na svoj način slavijo življenje. Moj osebni razlog, da sem obiskala Izrael, je bil, da me je ta država zanimala ne le s političnega, temveč predvsem življenjskega vidika. In tako sem dobila štipendijo, ki mi je omogočila, da sem se na eni izmed njihovih univerz udeležila 3-tedenskega intenzivnega tečaja hebrejščine in medtem raziskovala življenje v obljubljeni deželi.

Prva streznitev

V Izrael sem letela z izraelsko letalsko družbo, znano po strogem varnostnem pregledu. Na letališču sem morala biti tri ure pred letom. Mislila sem, da bom edina, ki bo tako zgodaj na letališču, saj so mi rekli, da bom najbrž na letalu edina nežidinja in neizraelka, zato bom deležna temeljitejšega pregleda. Vendar ne, tri ure prej je prišla cela skupina, ki je tisti dan letela z mano v Izrael. Kasneje sem izvedela, da je za Izraelce običajno, da so na letališču tudi do pet ur pred letom. Vsi morajo čez varnostni pregled, za kar imajo posebej usposobljeno izraelsko židovsko osebje. To pomeni, da imajo svoje ljudi na vseh letališčih po svetu, ki izvajajo varnostni pregled vseh, ki letijo v Izrael.

Tako smo bili na letališču v vrsti jaz in Izraelci. Ko sem prišla na vrsto, so mi uslužbenci nekajkrat rekli, da naj malo počakam, da pride kdo pome, in vmes spuščali na pregled Izraelce. Čez pol ure je prišla moja izpraševalka. S sumničavimi očmi mi je zastavljala naslednja vprašanja, od katerih so se nekatera podvajala: zakaj grem v Izrael; ali sem komu povedala, da grem tja; s kom sem prišla do letališča; ali sem sama spakirala stvari in jih dala v potovalni kovček; kje sem dobila mobilni telefon; zakaj imam dva telefona itd. Kasneje sem izvedela, da sem kot mlado samsko dekle brez službe, najbolj preiskovana populacija. Zakaj? Na domovino me nič ne veže in zato imam po njihovem vse pogoje, da se v Izraelu zaljubim v Palestinca oziroma Arabca, ki mi predstavi svojo plat zgodbe, ki me bo tako ganila, da bom pripravljena nekje v središču Izraela narediti samomorilski napad, le da bi odrešila Palestince. Takrat se mi je zdel tak način razmišljanja in sumničavosti pretiran. Danes se mi zdi njihova (pretirana) sumničavost razumljiva.

Foto: Eva Kavčič

Pogled na največjo in najlepšo znamenitost mesta Haifa, Bahajske vrtove.

Po izpraševanju je sledil pregled prtljage, iz katere so dali ven vse: obleke, spodnje hlače, kozmetične izdelke, ličila, baterije iz vsega, kar je na baterije, čevlje, razstavili cel kovček, odprli moj računalnik, želeli da malo poklikam ter ves čas nosili moje stvari iz ene sobe v drugo in nazaj. Po končanem pregledu so mi dejali, da lahko vse spet spakiram. Ženski ob meni, ki je bila prav tako podrobno pregledana kot jaz, je bil postopek nekaj rutinskega. Kot Angležinja na strani Palestincev že več let dela za Združene narode v Jeruzalemu in tako podroben pregled doživlja vsakič, ko leti z izraelsko letalsko družbo v Izrael. Med pogovorom mi je dejala, da ima dosti. Da je tokrat zadnjič. Sama sem bila šokirana, pretresena, ponižana. Med štiriurnim pregledom sem jim nekajkrat želela reči, da si ne želim več v Izrael. Dejanski pregled je bil hujši od mojega najbolj negativnega scenarija. In tako sem po šestih urah priletela na cilj. Dobrodošli v Izraelu!

Majhno, vendar sladko

Izrael, država, ki je le za nekaj sto kvadratnih kilometrov večja od Slovenije, kjer živi skoraj štirikrat več ljudi kot pri nas in ki je zavidljivo prepoznavnejša v svetu kot mi. Zanje vedo vsi, za nas pa le Izraelci, saj so med pogovarjanjem večinoma le oni vedeli, kje se nahajamo. Številni so Slovenijo tudi obiskali in planinarili po našem gorskem delu. Vsem se zdi Slovenija čudovita država s prekrasno naravo in prijaznimi ljudmi.

Izrael sem odkrivala večinoma v sklopu aktivnosti, ki jih je za nas organizirala univerza, kjer sem se učila hebrejščine. Poleg popoldanskih srečanj, ogledov izraelskih filmov, pomoči pri učenju hebrejščine, so za nas vsak teden organizirali brezplačni vodeni ogled enega izmed pomembnih krajev v Izraelu. Razlaga vodnikov je bila na akademski ravni in tudi na splošno so se trudili, da bi nam na navidezno objektiven način predstavili dogodke iz preteklosti in odgovorili na naša (ne)primerna vprašanja. Tako sem med izleti ugotovila, da je Izrael prelepa dežela. Na tako majhnem ozemlju, kjer so zgodovinski ali kako drugače pomembni kraji drug od drugega oddaljeni uro vožnje, je mogoče videti in doživeti takšna nasprotja v značilnostih pokrajine, ljudeh, načinu življenja, da se vsakič zdi, da si v drugi državi. Vsako od mest ima svoj značaj in svojo zgodbo.

Ulpani

Ob ustanovitvi države so začeli v Izrael množično prihajati ljudje iz vseh delov sveta, različnih kultur, identitet, ločili so se v skoraj vsem. Skupno jim je bilo le, da so Židje. Da bi vse te ljudi združili in jim omogočili, da se med sabo lahko sporazumevajo, vključijo v družbo, pridobijo občutek pripadnosti k novoustanovljeni državi ter zavest o skupni socialni, politični in kulturni identiteti, so ustanovili tako imenovane tečaje hebrejščine, imenovane ulpani (ulpan v hebrejščini pomeni učiti se, inštrukcije). Povprečno ulpani potekajo šest mesecev, za židovske Afričane deset, sama pa sem dobila štipendijo za super intenzivni 3−tedenski tečaj hebrejščine.  Bivala sem v kampusu ene izmed izraelskih univerz in vsak dan razen sobote, ko Židje praznujejo šabat, obiskovala 5 ur pouka hebrejščine. Na začetku je vse skupaj izgledalo kot lažja oblika kitajščine.

Foto: Eva Kavčič

Ortodoksni Židje s pokrivali, ki pripadajo veji židovsta iz 18. stoletja, zraven "navadnih smrtnikov". Redek pojav!

Hebrejščina je eden izmed semitskih jezikov, kamor spada tudi arabščina, zato sta si v nekaterih značilnostih podobna, vendar le za poznavalce enega ali drugega jezika. Za nas iz Evrope to ne velja. V potrditev tega dejstva kaže podatek, da večina tujcev velikokrat fonetično zamenja hebrejščino z arabščino ali obratno.

Hebrejščino se piše z leve proti desni, abeceda pa se na prvi pogled zdi kot v različne kombinacije postavljene črte in krogi, ki nekaj pomenijo. Za učenje abecede, tako pisane kot tiskane, smo imeli le dva dneva. A kar je najhuje, znanje abecede ne zadostuje za branje v hebrejščini. Poglaviten je besedni zaklad, saj brez zadostnega besednega zaklada branje ni mogoče. V hebrejščini se namreč samoglasnikov na začetku besede ne piše, dodaja se jih le na koncu besede in pri izgovorjavi. Tako je začetek besede tvorjen le iz soglasnikov in če ne poznaš besede, težko razvozlaš, kaj zapisano pomeni. In tako je moje branje zahtevalo ogromno potrpežljivosti, branja črke za črko, da bi lahko na koncu prebrala celo besedo. Ker pa se z vajo tudi nekam pride, mi je uspelo, da sem po treh tednih namesto petih za domačo nalogo porabila le tri ure. Na splošno pa je sistem ulpanov, t. i. tečajev hebrejščine, ki so še vedno dejavni, izjemno izpopolnjen. Poznavanje in izjemna metodologija omogočata, da nekdo, ki nikoli v življenju ni spregovoril ali slišal hebrejščine, lahko v izjemno kratkem času osvoji osnovno znanje tega jezika.

Multi kulti

Bistveni del učenja hebrejščine ni bila usvojitev jezika, temveč druženje in spoznavanje življenja v državah, iz katerih so prihajali moji sošolci. V mojem razredu so bili fantje in dekleta iz: Jordanije, Turčije, Japonske, Tajske, Slovaške, Amerike, Švice, Irske, Estonije in Kanade. Prek tečaja hebrejščine in neštetih pogovorov o značilnostih in navadah življenja v Izraelu, smo spoznavali tudi življenje drug drugega ter tako odkrivali značilnosti in navade v različnih koncih sveta. Med nami so se zaradi druženja stkale močne vezi, saj smo se večinoma družili tudi ob popoldanskih aktivnostih, skupaj delali domačo nalogo, se kratkočasili ob šabatu in v kampusu skupaj kuhali. Med tečajem smo postali manjša multi kulti družina.

Foto: Eva Kavčič

Med sošolci so bili tudi fantje in dekleta z Daljnega vzhoda, za katere je bilo učenje hebrejščine še težje kot za nas Evropejce!

Pravijo, da prijatelje spoznaš v nesreči, in tako sem na pohodu na Golansko planoto tudi sama ugotovila, kako močne vezi so se med nami prepletle. Na pohod smo šli vsi iz kampusa, tudi moji sošolci. V eni izmed oaz smo imeli najprej inštrukcije o tem, da moramo piti veliko vode, nositi kapo in da je pred nami dolga pot. Vse pa je na začetku izgledalo preprosto, kot nek lažji sprehod po naravi. Tako sva bila s sošolcem Švicarjem pogumna in si mislila, dragi vodnik, ti ne veš, da midva prihajava iz gorskih dežel. Zato sva med hojo korakala s pospešenim tempom, da bi pokazala, kako sva v formi. Prispeli smo do skalnatega predela, od koder si se moral spustiti in večina si je pomagala tako, da je počepnila in se med tem oprijemala skal. Midva sva spet nekoliko s prezirom gledala ostale in si mislila, ah, to bo za naju mačji kašelj. Ko sva bila na vrsti, sem hodila za njim in pogumno stopala za njim. Že vmes pa sem ugotovila, da pot vseeno ni tako položna kot se zdi, a se nisem dala. In ko sem stopala za svojim švicarskim kolegom, sem ostalim za sabo govorila: Sledite meni, to je najlažja pot ... In ko sem želela izgovoriti najlažja, mi je zmanjkalo tal pod nogami. Poletela sem v prepad, zajahala bližnjo oljko, pred tem naredila rahel preval ter končala z glavo v zemlji. Za mano se je pokadilo, vsi so skočili v zrak, moji fantje iz razreda pa takoj priskočili na pomoč, mi molili roke in spraševali, kako sem. Bila sem v redu, le toliko popraskana, da sem se naslednja dva tedna izogibala kratkih hlač in kril. Sošolci pa so še cel dan skrbeli zame in se na ves glas smejali ob spominu na moj salta mortale.

PREBERITE TUDI:

SKANDINAVIJA - V DEŽELI LOSOV IN SEVERNIH MEDVEDOV: http://www.e-neo.si/si/mednarodno/arhiv/skandinavija--v-dezeli-losov-in-severnih-jelenov/

ŽELITE UŽIVATI NA FASCINANTNIH PRVOMAJSKIH POČITNICAH?: http://www.e-neo.si/si/atraktivno/arhiv/zelite-uzivati-na-fascinantnih-prvomajskih-pocitnicah/

RAJ MALDIVOV IN BOGASTVO DUBAJA: http://www.e-neo.si/si/mednarodno/arhiv/raj-maldivov-in-bogastvo-dubaja/