Trije študentje; Tadej (23), Blaž (24) in Jaka (24), so se namreč 7. julija 2010 odpravili s kolesi na Nordkap.

Svojo pot, polno dogodivščin in zanimivih doživetij, so pričeli pozno popoldan na železniški postaji Hodoš in jo končali na večer, 26. julija, na najbolj severni razgledni točki Evrope – Nordkapu. 3100 prekolesarjenih kilometrov, 14.000 m višinske razlike, boleče in ožuljene zadnjice, veliko neprecenljivih trenutkov ter nepozabnih doživetij in še in še, so tiste karakteristike, ki so zaznamovale njihovo pot.

Tadej, najprej seveda iskrene čestitke ob tako velikem dosežku. Od kod vam sploh ideja za takšno dolgo potovanje s kolesom?

Že lansko leto smo se s kolesi odpravili na podoben, vendar precej krajši podvig od letošnjega. Prekolesarili smo pot od Jesenic do švicarskega Zuricha (preko znamenitega prelaza Grossglockner). In ko nam je uspelo uresničiti prvi cilj, je kmalu padla ideja za naslednjega, torej za Nordkap. Sicer bolj za šalo kot zares. Potem smo pozimi nanjo celo pozabili, vse dokler si nismo marca začeli pošiljati mailov z zadevo Nordkap, Nordkap, Nordkap. (smeh)

Kako ste se pripravljali na vaš podvig?

Jaz sem si kupil novo treking kolo, se enkrat povzpel (skoraj) do vrha Rakitne, za kaj drugega ni bilo več časa. Jaka je prekolesaril turo do Trente in nazaj, Blaž pa se je odpeljal do slovenske obale in napravil nekaj tur okoli domačega kraja. Kakšnih drugih hudih priprav, razen načrtovanja poti s pomočjo spletne strani bikemap.com, pa nismo imeli.

Kje vas je vodila pot?

Iz Ljubljane smo se popoldan z vlakom odpeljali do železniške postaje Hodoš, kjer se je naše kolesarsko potovanje zares začelo. Prvi dan smo sicer prekolesarili le 40 km po Madžarskem, potem pa nadaljevali na polno čez Avstrijo, Češko, Slovaško, Poljsko, Litvo, Latvijo, Estonijo, Finsko in Norveško. Vmes smo dva dela poti skrajšali, ker smo se bali, da ne bi prišli pravočasno do cilja, potem ko smo se med kolesarjenjem proti Rigi odločili, da potrebujemo dva dni počitka ter pripravimo kolo za naslednjih 1800 km. Od Rige do Talina smo se peljali z avtobusom, od Talina do Helsinkov pa s trajektom, saj se nam kolesarjenje čez Rusijo ni zdelo dovolj varno. Nato nam je preostalo še devet dni kolesarjenja po Skandinaviji in cilj je bil dosežen. Čeprav se je na koncu izkazalo, da bi tudi brez krajšanja poti po celinskem delu Evrope še vedno prišli pravočasno na Nordkap. Nazaj v Slovenijo smo dospeli z vlakom.

Kateri deli poti so bili najtežji in zakaj?

Težko bi izpostavil kakšen del poti kot najtežjega. Vsi so bili po svoje težki in precej raznoliki. Morda je bilo res najhuje prvi teden, ko smo se vsi spopadali s pomanjkanjem kondicije, obenem pa čez Madžarsko in Avstrijo imeli precej močan veter v prsi. Bolele so nas roke, pa zadnjice in križ (smeh)... V bistvu ni bilo dela telesa, ki ga takrat ne bi prebadala bolečina. Še kar težko je bilo tudi zadnja dva dneva pred ciljem, ko smo polni pričakovanja in že malce nestrpni, kolesarili gor pa dol, pa spet gor pa dol po norveških hribih in fjordih, konca ceste pa kar ni in ni bilo. Mislim, da mi je bilo lansko leto lažje kolesariti čez Glossglockner kot pa letos čez nešteto hribov Norveške. Svoje je dodala tudi utrujenost in rahla naveličanost kolesa.

Kateri del poti vas je najbolj fasciniral in zakaj?

Definitivno Laponska. Čudovita dežela s prelepo krajino, losi in dedkom mrazom (smeh). Zagotovo jo obiščem še enkrat.

Ste se spopadali s kakšnimi težavami na poti?

No, bolečo zadnjico sem že omenjal. V Rigi sva morala z Blažem menjati zadnja plašča. Potem smo imeli še nekaj praznih in zluknjanih zračnic ter manjših okvar na kolesu (odvil ali odpadel je kakšen vijak na prtljažniku), pa še nekaj težav z moralo. Dvakrat je bilo res kar hudo. Na primer na Finskem (500 km severneje od Helsinkov) smo hoteli že obrniti in se odpraviti naravnost proti domu. Najprej smo se ustavili za popoldanski počitek in malicali. Potem smo hoteli nadaljevati in kar ni šlo. Ob premraženih prstih, ki se niso hoteli segreti, je pihal še veter, vreme pa je postajalo čedalje slabše. Smo bili precej 'na psu'.

In potem?

Jah nič. Smo si privoščili sladoled in palačinke, pa je bilo takoj boljše. Nato pa se odpeljali naprej.

Kako pravzaprav poteka tako dolgo potovanje s kolesi? Nam lahko opišete vaš vsakdanjik?

Dokler nismo prečili morja, smo zjutraj vstajali med peto in šesto, se umili v bližnjem potoku ali jezeru, pozajtrkovali, nato pa veselo na kolo vse nekje do ene popoldan. Potem je bilo za kolesarjenje že prevroče. Pavza s kosilom je trajala nekje do petih, nato pa spet hop na naše konjičke do osme ali devete zvečer, dokler se pač ni znočilo oziroma se nam je še dalo kolesariti. Prenočevali smo v spalnih vrečah v šotoru za dve osebi. Saj ne, da doma ne bi imeli šotora za tri, ampak se nam je pred odhodom zgodilo, da smo šotora pomešali in namesto tistega za tri, vzeli tistega za dva (je bil pa vsaj lažji). Kosilo in večerjo smo si kuhali sami na plinskem gorilniku. Opoldne testenine z različnimi omakami, zvečer pa juhe. Vmes smo jedli veliko sadja, ki pa je v skandinavskih deželah postalo za naše žepe nedostopno. Na primer, za kilogram lubenice, smo na Finskem odšteli 1.9 evra, cene pa so se, čim višje smo bili, celo vedno bolj dvigovale v astronomske višine. V pekarnah smo kupovali sladko in slano pecivo, v slaščičarnah pa ogromno sladoleda in palačink. To so bili eni izmed lepših trenutkov na poti, saj ni boljšega kot se sit usesti na kolo in dirjati cilju naproti. Po Skandinaviji je bilo malo drugače. Vstajali smo nekje med osmo in deveto, kolesarili pa včasih tudi zjutraj do dveh, saj je bilo vseskozi svetlo, pa še občutno manj prometa čez noč. K sreči pa smo bili po doseženi dnevni kilometrini tako utrujeni, da nas svetloba ni popolnoma nič motila in smo zaspali še v istem trenutku, kot smo legli. V povprečju smo prevozili med 160 in 210 kilometrov na dan, kar pomeni, da smo na kolesu preživeli dnevno med 8 in 10 ur. Naša najnižja izmerjena povprečna dnevna hitrost je bila čez 21 km/h, najvišja pa čez 28 km/h, na kar smo še posebej ponosni.

Kaj pa domačini, ki ste jih srečevali?

Z lokalnim prebivalstvom nismo imeli prav dosti stika, saj smo večino časa preživeli v pogonu na kolesih. Drugače pa je že na začetku poti na Madžarskem iz svoje hiše pritekel možakar in nam na veliko mahal, naj se ustavimo in ga obiščemo. Pa ga nismo, saj za take stvari enostavno nismo imeli časa. Potem smo tekom potovanja srečevali mnogo kolesarjev, ki so se na pot podajali zgolj za en dan ali kvečjemu nekaj dni. Tako, da jim nikakor ni šlo v račun za kaj mi želimo prekolesariti (celo) Evropo. Verjetno nam vsi niti niso verjeli, da se s kolesi podajamo na Nordkap. Potem smo na Finskem srečali še posrečenega Italijana, ki se je namenil doseči isti cilj, vendar ne s kolesom, temveč s prirejenim Piaggiom na treh kolesih. Začel je v Milanu ter na Nordkap prispel dan pred nami. Slednje vemo zato, ker smo si še mahali 70 km pred ciljem, ko se je on že vračal proti domu.

Kaj je bilo najlepše, kar se vam je zgodilo na poti?

Najlepše je bilo »večerno« (od 20h do polnoči, svetlo je bilo namreč skozi), kolesarjenje po Laponskem, saj se takrat narava povsem umiri, nebo se zjasni in veter neha pihati ter se pokaže v vsej svoji lepoti. Takrat so nastale tudi najlepše fotografije.

Pa najhujše?

Najhujše je bilo prvo jutro v polarnem krogu. Zjutraj, ko smo vstali in stopili ven iz tople slačilnice - spali smo namreč v slačilnici ob jezeru, nas je prvič presenetil mraz. Po naših občutkih zunaj ni bilo več kot 8 stopinj Celzija in za piko na i je zraven pihal še močan veter. Nato smo v času prvega počitka v časopisu neke restavraciji še isti dan prebrali, da je ponoči 300 km severneje, ob minus ena celo snežilo.

Nam zaupate morda kakšno zanimivo prigodo s poti?

Hm... jih je bilo kar nekaj. Se nam je zgodilo, da smo en del poti prekolesarili kar po obvoznici. Seveda ne nalašč. Na Češkem smo iskali center mesta v Ostravi. Ker ni bilo nikjer nobenih oznak, smo po smeri povprašali starejšega strička, ki nam je dejal: »Fantje, samo ravno,« pa smo ga ubogali in prikolesarili naravnost na obvoznico. Ampak, ker smo se že na začetku našega popotovanja zmenili, da se nazaj proti domu ne vračamo, dokler ne dospemo do cilja, smo 10 km prevozili kar po odstavnem pasu hitre ceste. Dogovor je pač dogovor in treba ga je spoštovati. (smeh)

Kakšen je občutek, ko človek doseže cilj - Nordkap?

Ni lepšega v življenju. Izpolnitev želja in sanj; cilj je dosežen. Vse ostalo postane nepomembno.

In kakšni so vaši načrti za prihodnost?

(smeh) Trenutno ravno razmišljamo o prihodnjem poletju. V igri sta Španija s Portugalsko in pa Balkan. Zaenkrat se še nismo odločili kam najprej.

PREBERITE TUDI:

V lovljenju novega vetra : http://www.e-neo.si/si/mednarodno/v-lovljenju-novega-vetra/

Izmenjava po dalmatinsko: http://www.e-neo.si/si/mednarodno/izmenjava-po-dalmatinsko/

O Izraelu je težko pripovedovati, treba ga je doživeti!: http://www.e-neo.si/si/mednarodno/arhiv/o-izraelu-je-tezko-pripovedovati-treba-ga-je-doziveti/