Veličastno odločitev, da se na poletno potovanje odpraviva na Kitajsko, sva s fantom sprejela po kosilu v eni od ljubljanskih kitajskih restavracij.

Ko pa imajo tako fino hrano … in bogato tradicijo, barvito kulturo ter oh in sploh.

Peking, gostitelj poletnih olimpijskih iger 2008, leži na severu Ljudske republike Kitajske, četrte največje države na svetu, ki zaseda površino skoraj celotne Evrope, ima več kot milijardo prebivalcev. Mesto je politično in kulturno središče. Na vsakem koraku je mogoče najti pričevanja petsto tisoč let stare tradicije, ki kar kliče po raziskovanju. 

Vožnja s taksiji je na Kitajskem poceni (deset RMB, kar je približno en evro za 15 kilometrov) in najhitrejša pot do cilja. Avtobusi so sicer še cenejši, vendar so v kitajščini in jih je težko uporabljati. Taksiji so povsod, so jasno prepoznavni, različne barve pa pomenijo, da vozijo v različne predele mesta. Zato, in ker vsi vozniki ne govorijo angleško, je priporočljivo, da imate naslov željene destinacije napisan tudi v kitajščini. Če znate kitajsko, so seveda vse skrbi odveč. Vredno se je tudi sprehajati, če vročina dopušča, a so nama to toplo odsvetovali, ker naj bi bilo vse predaleč.

Vendar sva, po kratkem oddihu, otovorjena z vodo in dežnikom/senčnikom, storila prav to. Najin novi dom je bil v središču Pekinga, v eni od tradicionalnih četrti, imenovanih hutong, ki jih sestavljajo ozke, mestoma strašljive uličice. Te vodijo mimo vrat majhnih stanovanj, izza katerih te njihovi prebivalci gledajo prav tako zvedavo kot ti njih.

Med najinimi pohajkovanji, občasno kombiniranimi z vožnjami z rikšo, sva obiskala Beihai park, ki obdaja bei hai (severno jezero) s paviljoni, vrtovi in tibetansko pagodo. Po jezeru si se, vsaj tam, kjer so gigantski lokvanji to dopuščali, lahko prevažal tudi s čolnički. Potem seveda mogočno Prepovedano mesto z osupljivimi arhitekturnimi detajli. Obisk predstave pekinške opere naju je, poleg predirljivih zvokov, presenetil z mešanico akrobacij in borilnih veščin, vzpon na Kitajski zid pa z nepričakovano strmimi stopnicami. Na dostopen del tega šest tisoč kilometrov dolgega zidu, ki se od Rumenega morja vije čez Severno Kitajsko do puščave Gobi, sva prišla z lokalno agencijo. Izlet naj bi vljučeval še ogled ene od grobnic dinastije Ming in kosilo, na koncu pa sva videla še tovarno tradicionalne kitajske keramike, galerijo in delavnico žada, muzej in predelovalnico svile ter poskusila različne vrste čajev v eni od čajnic. Trik vseh teh ogledov je sicer ta, da te na koncu prijazno povabijo v trgovino, vendar trgovci niso preveč vsiljivi. Na splošno so bili ljudje (vsaj do naju) zelo prijazni in uslužni,  kljub revščini zelo ponosni, in če so naju poskušali naplahtati, tega niso skrivali.

Drugače pa naju je navduševalo prav vse, kar sva odkrila, od zaprašenih knjigarn, delavnic avtomehanikov, usnjarjev in krojačev, izdelovalnic zmajev (spuščanje zmajev je nacionalen šport) do lokalnih restavracij z odlično okusno in poceni hrano. Z malo sreče je v kakšni od njih bilo mogoče dobiti tudi sprejemljivo užitno kavo (če so Kitajci ritualizirali pitje čaja in ga izpopolnili do popolnosti, pa o kuhanju kave, blago rečeno, nimajo pojma). Ko je spregovoril želodec sva preprosto sledila rdečim lampiončkom, ker najbolj zanesljivo označujejo pot do hrane. V restavracijah je po navadi možno dobiti angleški meni. Če ga ni, pa je naročati hrano na slepo s fotografij ali glede na to, kaj so naročili zadovoljni obrazi pri sosednji mizi, lahko pravo kulinarično doživetje. Hrana je precej bolj začinjena, malo pekoče pa pomeni tako pekoče, da je na meji, ko sploh še lahko ješ. Presenetljivo, vendar ob vročem podnebju to prav ustreza, ker prijetno shladi razgreto telo.  

Naslednja postaja je bil Nanjing, kjer naju je pričakala najina couchsurf-gostiteljica, ki nama je razkrila čar food street marketa. To je bila ulica, na kateri si določeno hrano dobil samo ob določenih urah dneva: za zajtrk različne omlete, pražene cmoke, polnjene z mesom, zelenjavo ali morskimi sadeži, različne kruhke, za kosilo meso, predvsem perjad na najrazličnejše načine (pekinško raco, nanjig raco, raco v soli …), za večerjo pa praženo hobotnico na žaru, pražen riž ali rezance, dime sume z različnimi nadevi, naredi si sam hot pot in še in še. To je bilo doživetje eksplozije okusov in vtisov od še svežega, hitečega jutra, vroče zadušljivega kosila in malenkost hladnejšega večera. Obiskala sva tudi Konfucijev tempelj, pred katerim se je odvijal živahen sejem ter Nanjig živalski vrt. Ta je bil sicer v gozdu, vendar je bilo tako vroče, da sva od vseh živali videla samo speče pande (zaradi njih sva sploh prišla tja), sopihajočega sibirskega tigra in hiperaktivne opice.

Mudilo se nama je naprej v Suzhou, kjer sva posedala po prečudovitih kitajskih vrtovih, posebno v Humble Administrator's Gardnu.

V Hangzhouju se je izkazalo, da preveč kitajske hrane naenkrat vseeno ni dobro in zaradi prebavnih motenj sva bila nekaj dni prisiljena ostajati v bližini stranišč. Dezinfekcijski robčki in aktivno oglje so še nekaj časa po tem ostajali sestavni del osebne prtljage. Sva pa zato ujela skoraj sedem minut trajajoči sončni mrk in se sprehodila ob romantičnem Severnem jezeru.

Sledila je najina končna postaja Hong Kong, rojstno mesto legendarnega Brucea Leeja in meka nakupovanja. Ker je bilo to zaradi nenehnega barantanja zelo utrujajoče, sva si oči spočila v kulturnem centru in muzeju o vesolju, se podala na drugo stran Kawloona in se s peak tramom odpeljala nad Hong Kong Island. Sledil je enodnevni izled v Macao, svojevrstno mešanico portugalske in kitajske kulture in mesto, kamor hodijo igrati na srečo vsi, ki si to lahko privoščijo.

Potem sva se, še preden sva se dobro zavedala, znova znašla doma. Poskušala sem si zapomniti vtise potovanja, katerega končni rezultat je bil obisk šestih mest, dobrih 20 tisoč prepotovanih kilometrov, neobčutljivost na čili in higieno, skorajšnja imunost na vročino in smrad, kronična neprespanost zaradi šesturne časovne razlike ter neizmerno zadovoljstvo ob pristnem doživetju neke druge kulture. Čeprav so po navadi mesta tista, ki jih opisujemo in fotografiramo, pa so ljudje tisti, ki jih osmišljajo. In Kitajska je dežela koeksistirajočih nasprotij, kjer se tradicija prepleta z ultramodernim. Med neskončnimi riževimi polji, kjer ljudje še vedno ročno obdelujejo zemljo, rastejo številna betonska naselja, ki se zdijo kot mesta duhov, saj v njih še nihče ne živi. Gradi se povsod, kjer se lahko, če ne gre drugače, v višino. Mesta s steklenimi stavbami vseh mogočih oblik in velikosti so kot domišlijska podoba futurističnega umetnika, ki ponoči eksplodira v mavrici neonskih luči, kot da je vsak dan novo leto. Tradicionalna in krajinska arhitektura sta dih jemajoči, smrad, ki veje mimo, pa je mestoma neznosen. Kulinarične mojstrovine različnih kitajskih kuhinj prihajajo izpod rok kuharjev, ki nosijo gumijaste škornje. Hrana se po obedu razkraja v sodih pred restavracijami s slabo speljanimi odtoki, ki že ob manjši plohi poplavijo ulice. Poslovneži z prenosniki pijejo svoj čaj ob robu tržnice, kjer prodajajo ptiče, in starci igrajo šah, čez celotno ulico pa se po eni strani vijejo reklame za McDonald's, po drugi pa za Kentuky Fried Chicken. Onesnaženost, ki je v veliki meri posledica prenaseljenosti, in naraščajoča globalizacija zaznamujeta sodobno Kitajsko prav tako močno kot tradicionalna medicina, pitje čaja in opera.

 

PREBERITE TUDI:

V lovljenju novega vetra : http://www.e-neo.si/si/mednarodno/v-lovljenju-novega-vetra/

O Izraelu je težko pripovedovati, treba ga je doživeti!: http://www.e-neo.si/si/mednarodno/arhiv/o-izraelu-je-tezko-pripovedovati-treba-ga-je-doziveti/

Berlin so ljudje: http://www.e-neo.si/si/mednarodno/berlin-so-ljudje/