Na eni strani je dolinico obdajal grob nanos kamenja in peska, za katerim se je razprostiral razbrazdan ledenik, na drugi strani travnato pobočje, po njenem dnu pa je tekel majhen potoček, brez katerega bi bilo naše življenje precej težavnejše; tu smo si uredili svoje začasno šotorsko naselje. Poleg šotorov, v katere smo se nastanili po dva in dva skupaj - moj cimer je bil tako kot poprej Dare, zdravnik -, smo med ledenim dežjem, ki nas je zbadajoče močil pri postavljanju, med sopihanjem in glavobolom, spremljevalcema zadnjih in še naslednjih dni, postavili še tri večje šotore, kuhinjo, skladišče in jedilnico. Bili so v klavrnem stanju in vsi brez izjeme smo bentili nad ferajnom, ki si privošči vsakovrstne luksuze in nepotrebnosti, le za nakup šotorov, ki bi ne bili tako vegasti kot so bili tile antikvarni primerki, mu je škoda odkleniti trezor.

A še pred prihodom v bazo nas je tako kot sleherno popoldne zagrnila megla in proti prelazu s Tibetom vodeča pot, s katere smo morali zaviti v stransko dolino, že poprej ne prav razločna, se je izgubila nekam med skale, ki jih je bil sem narinil ledenik.

Nenadoma sem se znašel čisto sam, nikogar več nisem videl. Obšel me je skoraj otroški strah, saj naenkrat ni bilo nobenega od odpravarskih tovarišev ali nosačev ne pred mano ne za mano. Tako osamljenemu, izgubljenemu in prepuščenemu lastni domišljiji, se mi je pred očmi naslikala usoda onega nesrečnika, ki se je potem, ko ga je Abraham že odkljukal, začel ubadati z gorami, a so se stvari zanj kakšnega pol leta poprej nepreklicno končale prav tu, v Himalaji. Menda ne bom končal tako kot on, sem za trenutek pomislil.

Mož je lezel po vseh mogočih domačih hribih, pomrznil nekje v švicarskih Alpah, se dal potem peljati na osemtisočaka, ki ga je imel zgolj za postajo na poti na streho sveta, na Everest, kamor je nameraval zlesti še preden se mu naslednje desetletje obesi na grbo … Bil je klient - nekdo, ki ima denar, da si lahko plačuje ljudi, ki se od malega pečajo s tem, kar je skušal sam v letih, ki veljajo za zrela, s trudom in denarjem nadoknaditi; nekdo, na katerega se gleda z mešanimi občutki: s svojevrstnim spoštovanjem, ker se je s tako zagnanostjo lotil stvari, ki ga je prevzela, z manj ali več zavisti zaradi denarja, ki mu je pri marsičem res pomagal, z manjšim ali večjim prezirom, saj hribovskih reči ni mogel niti približno tako obvladati kot oni stari mački, ki to počnejo že od otroštva, in tudi zato najbrž, ker ga razen preplezanih sten in osvojenih vrhov ni zanimalo nič drugega - ni imel oči ne za jutranje zarje, ne za sončne zahode, niti nobenega veselja ob pivu potem, ko je zlezel čez steno ...

Na onem osemtisočaku se mu ni izšlo, pa čeprav je prilezel spodobno, a vendar ne dovolj visoko. Že se je zdelo, da se bo vse srečno in tudi uspešno izšlo, saj je preostalih pet zlezlo na vrh, od koder se on ni imel priložnosti razgledati po svetu pod svojimi nogami, a potem, ko se je odprava zaključila in so se vračali v dolino, ko je bilo le še vprašanje časa, kdaj bodo na toplem pili čang in jedli dal bat, se je spustila gosta megla. Klienta, ki je hodil sredi razpotegnjene kolone, zvečer v lodž, kjer na bi prenočili, ni bilo. Iskali so ga dva tedna, peš pretaknili vse stranske doline, kamor bi lahko v gosti megli zašel, najeli helikopter in pogledali v okoliške prepade, pretaknili soteske, luknje in globeli (vse po nasvetu najetega bajaličarja, ki jih je od doma po telefonu usmerjal z natančnostjo nekaj deset kilometrov, sicer pa z zelo podrobnimi navodili - »Za skale poglejte, tam se nahaja!« …), in potem opustili upanje, da bi ga lahko našli.

»Če bi kit v rdečem puloverju padel v katero od tistih sotesk, ga ne bi našli,« je iskanje po vrnitvi opisal Matic, po vzponu na goro in dolgotrajnem, neuspešnem iskanju pogrešanega na višini pet kilometrov nad morjem ves zamorjen, shujšan in pretegnjen.

Čez nekaj mesecev je nesrečnega klienta slučajno našel domačin, pastir, ki se je potikal med globelmi, dolinami in prepadi, kjer so ga iskali. V megli je zašel s poti; nekaj minut hoje od mesta, kjer ga je pastir našel, je bila pot, ki je vodila naprej, v življenje. Ura na njegovem zapestju je še vedno tekla.

Ko se je spustila megla in sem se nenadoma znašel čisto sam, izgubljen sredi razmetanih ledeniških skal, sem se spomnil prav tega nesrečnika. Sam pa na tej odpravi niti klient nisem bil, da bi me bil kdo dolžan držati za roko in me živega, zdravega ter bolj ali manj zadovoljnega dostaviti v domači fotelj, mi natočiti pivo in položiti daljinca v roko. Prav nasprotno - pred odpravo sem svojim bodočim odpravarskim tovarišem, med katerimi so bili nekateri v dvomih o koristnost mojega samooklicanega poslanstva, obljubljal, da bom nadvse koristen člen družbe, da bom jaz postoril vse tisto, za kar oni ne bodo imeli časa in volje, saj je njihovo poslanstvo pač lesti čez strme, zaledenele stene na visoke vrhove. In da ne bom počel nobenih neumnosti po gorah, na kar so mi - z mojim pojavljanjem v rumenem tisku v mislih -, precej nedvoumno namignili. Igor in Andrej sta zastavila zame svojo besedo (kar ju sicer ni stalo veliko) …

A še preden so se začeli moji strahovi nenadzorovano razraščati, se je iz teme izvil kosmat, z našo opremo otovorjen jak, za njim pa Šerpa, njegov gonjač, tudi sam težko otovorjen. Poprosil me je za tableto proti glavobolu, ker očitno tudi on ni bil imun na te neprijetnosti. Kmalu za njim je prišel še Dare.

Odlomek iz potopisnega romana Bazni ščurek.

PREBERITE TUDI:

SKANDINAVIJA - V DEŽELI LOSOV IN SEVERNIH MEDVEDOV: http://www.e-neo.si/si/mednarodno/arhiv/skandinavija--v-dezeli-losov-in-severnih-jelenov/

ŽELITE UŽIVATI NA FASCINANTNIH PRVOMAJSKIH POČITNICAH?: http://www.e-neo.si/si/atraktivno/arhiv/zelite-uzivati-na-fascinantnih-prvomajskih-pocitnicah/

RAJ MALDIVOV IN BOGASTVO DUBAJA: http://www.e-neo.si/si/mednarodno/arhiv/raj-maldivov-in-bogastvo-dubaja/