To ni Pariz, kjer v enem dnevu skočiš na Eifflov stolp, večerjaš na Montmatre in vidiš zaljubence, ki se poljubljajo.

Berlin potrebuje svoj čas, da ga spoznaš. Vendar, ko do tega pride, ga začneš občudovati in si nikoli ne želiš oditi. V tej prestolnici se skriva nekaj za vsakega in alternativna scena Berlina je zgodba zase.

Berlin  so ljudje

Samo mesto je izredno odprto, tu ni prostora za fobije pred določenimi ljudmi. Na cesti lahko vidiš domačine v pohodniških čevljih, Turke, ki ti dajejo občutek, da si ravnokar prestopil državno mejo, mlade ženske v mini krilih s petkami in klošarje, ki s stavki kot je: »Ali imate par centov za antifašistično pivo?« zbirajo denar za vsakodnevne potrebe. Vsi so si tako različni, vendar brez njih Berlin ne bi bil isti.

Alternativni center Tacheles. (Foto: Sara Erjavec Tekavec)

Korenine alternativne scene so skrite na vzhodu

Ljubljana ima Metelkova mesto in Tovarno Rog, Berlin ima sebe. Že pred združitvijo obeh delov Nemčije, je v vzhodnem Berlinu cvetela alternativna kultura, najverjetneje zaradi večjega pritiska sistema in države, kar je v mladih vzbudilo potrebo po uporu in ustvarjanju nečesa novega, kontroverznega. Četudi so na začetku povzročili val ogorčenja, so danes del vsakdana. Alternativna kultura je še vedno zelo živa, obstaja mnogo delavnic, galerij, prostorov, kjer se zbirajo, vendar jih na cesti dandanes težko določiš, ker jim ni več samo do provokacije. Seveda lahko še vedno vidiš skupino punkerjev, ki spijo na tram postaji ali raverje, ki hodijo po mestu kot vsi ostali. V Berlinu in na splošno po Nemčiji je tako, da ti ljudje živijo svoj slog v vseh aspektih življenja, tudi na delovnem mestu, kar je po eni strani spoštovanja vredno, medtem ko v naši mali Sloveniji vidiš take ljudi tako oblečene samo zvečer, čez dan pa izgledajo kot vsi ostali.

Rodin v Tachelesu? Pa ne tisti slavni kipar …

Poleg zanimivih ljudi lahko vidimo v Berlinu resnične umetnine izpod rok alternativnih ustvarjalcev, pa naj bodo to kiparji, grafitarji, slikarji, ... Grafiti te spremljajo na vsakem koraku, saj je vsaka prazna stena poslikana in to s takimi grafiti, ki se jim zasluženo reče umetnost. Verjetno pa je eden izmed najbolj znanih alternativnih ateljejev v Berlinu Tacheles, ki je trenutno že prava turistična atrakcija, kar pa ni nujno slabo, saj tako pridobijo več prostovoljnih prispevkov, s katerimi plačujejo tekoče stroške. Galerija je razdeljena med umetnike in vsak ima svoj prostor. Medtem ko se na zunanjem dvorišču nahajajo predvsem kiparski izdelki, ki so narejeni iz različnih materialov, od železa do odpadkov, pa v notranjih prostorih kraljujejo slikarji, fotografi in vizualni umetniki. V najvišjih prostorih lahko srečamo Alexandra Rodina, Belorusa, ki že slabih deset let ustvarja v teh prostorih in ki lahko pove marsikatero zgodbo o tem, kako so se borili za Tacheles z občino in o dogodkih, ki jih organizirajo. Poleg zgodbic pa si je obvezno ogledati še njegove umetnine, saj tako kompleksnih slik ne vidiš vsak dan. Na enem platnu se prepleta toliko družbenokritičnih motivov, da je težko najti vse. V primeru, da sliko pogledamo od daleč, pa lahko skozi to gnečo linij in podob vidimo okvirno zgodbo, ki nam pomaga iskati posamezne delčke. Vse skupaj bi najlažje opisali z besedo sestavljanka. Tacheles je tako kraj, kjer čez dan uživamo v kulturi, zvečer pa v glasbi, saj se celoten kompleks ob večerih spremeni v pivski vrt, ki ima tudi notranji prostor.

Obrežja reke ponujajo več kot le prijeten sprehod

Berlin skriva še mnogo drugih, bolj nepoznanih skritih lokacij, kjer se lahko zbirajo subkulture. Največ jih lahko najdemo ob reki Spree, za katero svobodno nabrežje se v zadnjem času tudi borijo, saj želi občina vse privatizirati, kar bi potemtakem pomenilo konec prostorov kot so Yam, Casiopeia, ... To niso le nočni klubi, kamor se hodijo mladi »zapiti«, vendar delujejo tudi čez dan v okviru enakih ljudi, kot športne dvorane, igrišča za otroke ali kavarne. Nek domačin mi je pravil, da so ti kraji odprti cel dan in da je tam dobrodošel vsak, od družin do kakšnih bolj ekstravagantnih ljudi, vsakemu je dovoljeno početi tisto, kar želi, dokler to ne škodi drugim ljudem. S spoznavanjem ljudi in prostorov sem nato tudi začela razumeti, da napis, ki sem ga videla prvi večer viseti na vratih nekega lokala: »Tu je dobrodošel vsak, nihče ne bo diskriminiran,« ni samo napis, ampak da ga večino ljudi resnično živi.

PREBERITE TUDI:

V lovljenju novega vetra : http://www.e-neo.si/si/mednarodno/v-lovljenju-novega-vetra/

Izmenjava po dalmatinsko: http://www.e-neo.si/si/mednarodno/izmenjava-po-dalmatinsko/

O Izraelu je težko pripovedovati, treba ga je doživeti!: http://www.e-neo.si/si/mednarodno/arhiv/o-izraelu-je-tezko-pripovedovati-treba-ga-je-doziveti/