... dramaturga, prevajalca, pedagoga in še bi lahko naštevali.

Kot profesor na Oddelku primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je vedno v pristni povezavi s svojimi študenti in predstavlja nepresahljiv vir inspiracije mladi genereciji s svojim  razponom učenosti in veselja do vedno novih in svežih znanj. Ravno zato je več kot primeren sogovornik v negotovih časih bodoče inteligence. Je človek kateremu moramo prisluhniti, slediti in ga spoštovati.

Foto: Manja Gatalo

Če bi potegnili vzporednice s časom vašega akademskega izobraževanja z danes, ko ste profesor vi, kaj bi lahko rekli?

Prav gotovo je drugače kot včasih, ko sem sam grel te klopi. Generalna razlika je v tem, da so bili takrat časi slabši, bolj stisnjeni, v vsakršnjem smislu besede, od ekonomskega do političnega stanja. Vendar smo imeli neprimerno širše perspektive v življenju in nek občutek varnosti, ki se je v tem vmesnem času razblinil. Kljub krizi bi rekel, da se danes, z izjemo čedalje večjega števila ljudi, ki so na robu ali pa celo onstran roba revščine, ljudem bolje godi kot svoj čas, vendar se je kljub mnogim možnostim občutek perspektive in varnosti izgubil. To je tisti emocionalni moment, ki ima najbrž tudi neko pokritje v stvarnosti, saj je zagaten in povzroča občutek izgubljenosti, drsenja, neke posebne, ne zgolj ekonomske in politične, ampak tudi moralne in emocionalne krize, najbrž tudi krize vrednostnega sistema.

Se vam zdi, da je bila takratna študentska populacija vseeno bolj vedoželjna in povezana?

Seveda so razlike tudi v načinu, kako smo se študentje takrat družili, kako smo se recimo neformalno dobivali. Gostiln, lokalov je bilo neprimerno manj kot dandanašnji, tudi vseh kulturnih dogodkov je bilo precej manj. Obiskali smo lahko vse kulturne prireditve, od literarnih večerov do gledaliških predstav in koncertov, otvoritve razstav, medtem ko je danes to popolnoma nemogoče v izjemno bogatem, razvejenem kulturnem življenju, tudi seveda mlajših generacij. Po drugi strani se mi zdi, da smo imeli svoja oporišča, svoje postojanke, kot je denimo bil Šumi, znameniti bistro, ki je bil prostor velikosti nekoliko večje dnevne sobe, kjer pa smo se vsak dan zbirali v sedemdesetih letih, predvsem od dvanajstih do dveh in od sedmih do pol devetih, takrat je bila prisotnost obvezna, spomnim pa se, da niso bili redki dnevi, ko smo tam dobesedno prestali od jutra do večera. Imam občutek, da sem mladost dobesedno prestal v Šumiju, ki je funkcioniral tudi kot neke vrste neformalna fakulteta, saj sem se tam ogromno naučil od starejših kolegov v pogovorih o knjigah in eksperimentalnih predstavah. Obenem je bila takrat Filozofska fakulteta torišče študentske revolte. Že kot gimnazijec sem se pridružil študentskemu gibanju, pomagal tiskati letake, ker sem imel na Šubičevi gimnaziji kot urednik šolskega glasila dostop do tako imenovanega »Geštetnerja«, starega stroja, ki je delal na indigo. Na ta način sem iz prve roke doživel zasedbo Filozofske fakultete, ki je bila spomladi leta 1971 tektonski pretres za našo generacijo pa tudi seveda za tedanjo družbo. Ta revolta je bila potem politično poražena in temu entuziazmu upora, tovarištva, solidarnosti, je sledila neka depresija, kot se reče, svinčenih sedemdesetih let.To revolto smo preusmerili v umetniške vode, eksperimente, v raziskovanje. Sam sem sodeloval predvsem s skupino Nomenklatura. Ime takrat ni imelo političnega predznaka, ampak je bilo ime papirja na katerega smo tiskali Mlada pota, tedanjo prilogo tednika Mladina. V uredništvu so bili tudi Milan Kleč, Igor Likar, Jure Perovšek in mnogi drugi, ki smo poskušali uveljaviti avtonomijo pesniškega jezika in na ta način doseči občutek svobode. To literarno raziskovanje smo potem podaljšali tudi v intermedialne sfere, s skladateljem Borom Turelom sva raziskovala razmerje med besedo in zvokom, nakar smo to potem s kolegi in kolegicami razširili tudi v gledališki prostor, v »hepeninge«, »performance« in ambiciozne gledališke intermedialne predstave. To je bil po eni strani čas, ko nismo mogli objavljati tudi zaradi političnih razmer, vendar pa smo si ustvarili prostor umetniške svobode. Pri tem je imela neoavantgarda šestdesetih, sedemdesetih let velik vpliv na naše doživljanje sveta, tudi teorije profesorjev na primerjalni Dušana Pirjevca, Tarasa Kermaunerja, ki sta bila neke vrste očeta teh avantgardističnih eksperimentov, so bile ključnega pomena.

Se pravi, da so bili to razburljivi in zanimivi časi, sploh za mladega intelektualca …

Tistih časov se zelo rad spominjam, obenem pa je bil to, gledano z nekimi objektivnimi parametri, kar se da siv čas, ko se je v pričakovanju Titove smrti politični sistem ponovno vkopal na dogmatskih stališčih in je ponovno prišlo do političnih preganjanj, kot je denimo preganjanje Kocbeka, ali pa zaporna kazen za Draga Jančarja. V tistem času so se že kazale razpoke, ki so pozneje izbruhnile v osemdesetih letih in povzročile nastanek množičnega gibanja za demokratizacijo. Gre tudi za čas, ki je pravzaprav slabo dokumentiran, ravno zaradi nemožnosti objavljanja. Imam občutek, da bi bilo treba o tem času več pisati in poskušati s spominskimi interpretacijami zajeti naravo tega protislovnega časa. Sam poskušam v zadnjem času to obdobje na ta način, z nostalgijo ampak tudi kritično seveda, obuditi.

Je danes dobro biti študent?

Dandanašnji je situacija, kolikor lahko sodim, iz svoje sedanje perspektive, seveda drugačna in se je bistveno spremenila. Ni kakšnih posebnih omejitev, na nek način so možnosti odprte, po drugi strani pa je seveda ta ekonomska kriza bistveno že omejila te možnosti. Ponovno smo v času, ko se družbena situacija zelo hitro spreminja in naša misel zaostaja za stvarnostjo, tako da je to stvarnost potrebno na novo definirati. Čutim solidarnost z mlado generacijo, tako kot zmeraj, kadar koli so demonstracije študentov, se pridružim in na ta način izrazim svojo solidarnost z njihovimi zahtevami. Vseeno pa imam glede današnje mlade generacije mešane občutke. Po eni strani se mi zdi, da prihajate iz situacije največje blaginje, ki jo je ta skupnost kdaj koli doživela. To se kaže po pomanjkanju zgodovinskega spomina, morda tudi, če dovolite kritično besedo o tem, da je neko določeno število pripadnikov mlade generacije pretirano razvajenih. Živeli so v lepih, neproblematičnih časih in jih je celotna družba, s starši na čelu, nosila na rokah kot čudeže, prihodnost je bila odprta. Nenadoma pa ste se znašli pred zaprtimi vrati, v situaciji, ki so ji težko kos tudi ljudje, ki so vajeni marsikaj hujšega. Zaradi tega vam te situacije ne zavidam in mislim, da ni »fer«, da družba prenaša svoje probleme v tolikšni meri prav na mlado generacijo in da ne izkaže večje solidarnosti, na koncu koncev nad svojo lastno prihodnostjo. Če naj dam primer,  pred dnevi sem prebral, da bodo stanovanjski krediti za mlade družine prepolovljeni, to je seveda ne samo grdo in narobe, ampak je tudi neumno, ker to nedvomno spodseka tudi celoten krog ekonomike, ki je potreben da bi družba normalno živela. To so neumnosti birokratov, ki mislijo da bodo privarčevali na ta način nekaj tisoč evrov, v bistvu pa bodo izpostavili večji nevarnosti prihodnost mladih družin in cele generacije s posledicami, ki bodo seveda tudi v ekonomskem smislu neprimerno slabše. Tukaj se bojim, da naši družbi primanjkuje vizije, celo ne glede na politične opcije leve in desne, mislim, da so si glede tega pomanjkanja precej enaki in je škoda, ker si bi seveda tudi mlada generacija pa tudi celotna družba zaslužila neko boljšo in svetlejšo vizijo.

Kaj mislite o študentskih izmenjavah in kako ste si vi nabirali izkušnje v tujini?

Jugoslavija je imela, za razliko od drugih tedanjih socialističnih dežel, to pozitivno lastnost, da v našem času meje niso bile zaprte, z jugoslovanskim potnim listom se je dalo zelo lepo potovati po svetu. Je pa seveda obstajala neka finančna omejitev in nam so takrat, mogoče ravno zaradi teh omejitev, potovanja ogromno pomenila in smo za ta potovanja živeli, tako da bi tudi sam priporočal študentom oziroma vsem, da naj čim več potujejo. Potovanja po drugih deželah so zmeraj tudi najboljša priložnost za potovanje vase in po sebi, takrat človek najbolje spozna tudi samega sebe in premisli tudi svojo lastno kulturo, tako da je to pomembno v več smislih.

Kako prepoznati kvaliteto v kvantiteti nepomembnosti? Je danes še mogoče razpoznati prave umetnike in talente?

Živimo v času, ki je pretirano izpostavljen vrednotam medijev, medijske prisotnosti in ta je seveda sama po sebi prazna. Prihaja do neke »nivelizacije«, siromašenja kulture, do marginalizacije kritičnega mišljenja, resnične ustvarjalnosti in to niso fenomeni, ki bi bili značilni samo za nas, gre za globalen proces. V tako specifični družbi kot je slovenska, se to kaže na nek zagaten način in ima včasih tudi smešne razsežnosti, ker govoriti o tržni logiki in o medijskem uspehu pri tako majhni skupnosti je seveda precej smešno. Jaz sem prepričan, da so pod površnostjo vsakodnevnih zvezd in parad vsemogočih bleferjev v vseh sferah naše družbe javnega življenja, vključno z literaturo, skriti veliki talenti. Gre za izjemno ustvarjalno obdobje, ki ustvarja veliko sijajnih, talentiranih ustvarjalk, ustvarjalcev različnih generacij in sem zelo vesel, tako kot pisatelj in kot pedagog, da vidim, da tudi v mladi generaciji obstaja nekaj izrazitih talentov s svojimi osebnimi glasovi. Za to ustvarjalnost me seveda ne skrbi, skrbi pa me, kakšna bo življenjska usoda teh posameznikov in posameznic v družbi, ki tovrstnih vrednosti ne zna več ceniti, prepoznati in tukaj se bojim, da jih čaka precej težavno življenje. Svoj čas je obstajala romantična podoba, ki pa je prikrivala bedo o življenju pesnikov v podstrešju, o umiranju v Cukrarni. Dandanašnji to pomeni, kot se reče zdaj teoretično, »prekerno delo«, »prekariat«, nujnost po mobilnosti, kar je seveda lepa beseda za to, da družba mladim pa seveda tudi starejšim ne omogoča več stalnih služb, ampak jih sili v to, da morajo teči od ene pa do druge zaposlitve, honorarja in se zatekati tudi v črno ali pa sivo ekonomijo, pač iz stiske. Ta situacija zadeva tudi mlade umetnike in velik del študentske populacije, to vidim tudi iz stikov s študenti denimo v dramskem krožku iz Oddelka za primerjalno književnost, da se tega družbenega konteksta čedalje bolj zavedajo.

Študentom nudite mentorstvo tudi kot pesnik na pesniških delavnicah, sedaj pa obstaja še dramski krožek. Lahko poveste kaj več o tem?

Začeli smo z delom pred letom dni, to je nastalo na podlagi dolgoletne delavnice, ki sem jo vodil v okviru svojih predevanj iz Primerjalne verzologije, o pesniških oblikah, kjer smo zmeraj organizirali tudi literarne večere, da smo te pesmi predstavili. Lansko leto je prišlo do nekega kvalitativnega preskoka, da se je izkazala potreba po tem, da to pesniško delavnico razširimo tudi v gledališki, dramski prostor. K sodelovanju smo povabili znanega pisatelja, dramatika, režiserja Vinka Mӧderndorferja in na ta način pripravili že nekaj nastopov. Lansko leto smo predstavili bralno predstavo z naslovom Enorazdejanke, kar je besedna igra, ki povezuje enodejanke in razdejanje. Šlo je za prizore petih avtoric Danaje Vastič, Anje Radaljac, Brine Klampfer, Katje Gorečan in Helene Čehovin, ki so se skoncentrirale na razpad intimnih razmerij znotraj družine, ljubezenskih razmerij in na vprašanja načina življenja mlade generacije. V tem letu odkar delamo, je njihova dramska analiza družbe postala ostrejša, v te prizore udira družbena problematika, tudi v intimne, emocionalno obarvane prizore. Zdaj pripravljamo predstavo, ki naj bi zajela način življenja v študentski skupnosti, v hiši, kjer najemajo sobe študentje z različnimi usodami. Imamo par novih avtoric in avtorjev, kot so Tjaša Mislej, Anja Bunderla, Zala Krajnc, Aljaž Krivec, Maja Križman, Črt Poglajen, skratka gre za mlade talentirane ljudi, ki skozi dramsko formo poskušajo izraziti svoje doživljanje sveta in najbrž ni naključje, da čutijo potrebo ravno po dialogih, ki omogočajo artikuliranje konfliktov.

Kaj bi vi kot profesor na Oddelku primerjalne književnosti odgovorili na opazke o zaposljivosti nas študentov oziroma kje vidite prihodnost svojih študentov?

Najprej bi rad povedal, da kljub kritičnim besedam, ki jih včasih naslovim tudi na avditorije poslušalcev, izjemno spoštujem odločitev za ta študij v tako težkih časih. To je očitno odločitev, ki ni motivirana z denarjem, družbenim položajem in z drugimi razlogi, ampak z ljubeznijo do književnosti, kulture in seveda z neko potrebo po premisleku slovenske,  mednarodne kulture in seveda tudi kulturnih razlik med različnimi narodi. Doslej pravzaprav diplomanti Primerjalne književnosti niso imeli večjih težav pri iskanju službe, ravno zaradi tega, ker ta študij omogoča izjemno široko platformo za razumevanje različnih značajev, različnih narodov. Skozi znanje jezikov, teh različnih tradicij kultur, se mladi ljudje usposobijo tudi za funkcioniranje v času mednarodnih integracij. V obdobju, v katerem smo zdaj, paradoksalno ni bolj koristnega študija kot je Primerjalna književnost. Do sedaj je bil problem v tem, da zaradi ustroja šolskega sistema diplomanti Primerjalne književnosti niso imeli pedagoškega profila. Nekateri so se zaposlili na srednjih šolah in so jim potem to priznali, vendar za razliko denimo od slovenistov, jim ni bila avtomatično priznana z diplomo tudi sposobnost poučevanja. Ena izmed dobrih razsežnosti bolonjske reforme, ena izmed redkih dobrih moram priznati ‒  ker mislim, da je ta reforma povzročila ogromno škode ‒, je recimo, kar zadeva Primerjalno književnost to, da bo del naših študentov imel tudi pedagoški status, kar je seveda edino prav in normalno. Doslej je tudi Slovenistika preprečevala komparativistom, da bi ta status dobili, ker je veljala za narodotvorno vedo, medtem ko je Komparativistika s svojim interesom za tiste književnosti, ki se dogajajo zunaj naših meja, veljala za nekaj manjvrednega. Seveda se sami s tem nikoli nismo strinjali in sam zgodovinskli razvoj je šel v to smer, da je pokazal, da smo imeli prav.

Ogromno tudi prevajate, vaš opus prevodov je zelo obširen in cenjen, med najbolj nenavadnimi jeziki, ki jih prevajate pa je stara provansalščina. Kako je prišlo do tega, da ste se je naučili?

Jaz sem vedno čutil veliko veselje do učenja tujih jezikov in interes za različne književnosti ter poezijo, ki je nastajala v zelo različnih obdobjih, od antike do najbolj divjih avantgardističnih eksperimentov 20. stoletja. Interes za trubadurje sem začutil že zelo zgodaj, ko sem prebral prevode v nekaterih drugih jezikih, tudi zaradi okoliščin svojega življenja sem izpostavil dialog s provansalskimi trubadurji  12. in 13. stoletja in jih poskušal prevajati. Gre za jezik, ki danes še vedno obstaja, vendar je zaradi nenaklonjenih zgodovinskih okoliščin edine uspešne križarske vojne vseh časov, ta cvetoča kultura bila poražena, podvržena hudi centralizaciji. Dandanašnji se jezik poučuje na univerzah, obstajajo tečaji, del družin v Provansi še vedno govori v svojem domačem jeziku, vendar je občevalni jezik večinoma francoščina. Tudi Francozi so se, čeprav so zibelka evropske demokracije, do provansalske kulture in jezika, kakor tudi do drugih jezikov na svojem ozemlju, obnašali izrazito agresivno, raznarodovalno, tako da jim dolgo časa niso priznavali lastne identitete.

Moram priznati, da na začetku nisem veliko razumel, pomagala mi je seveda latinščina iz srednje šole, znanje francoščine, italijanščine in interes za kulturo romanskih narodov nasploh. Učenje tega jezika je bilo bolj neke vrste arheološko delo, ni potekalo tako, da bi se vpisal na tečaj in se naučil jezika, ampak sem enostavno skočil v ta jezik, ga bral z mnogimi komentarji, s pomočjo starih slovarjev, literarnih zgodovin, skratka sem plast za plastjo luščil, odkrival lepoto te poezije, njeno bogastvo in potem v recimo približno sedmih letih tega dela, pripravil prvo slovensko antologijo prevodov staroprovansalske trubadurske lirike, pri čemer sem se potrudil, da sem te pesmi, tam kjer so ohranjene notacije, prevedel tako, da se jih da tudi zapeti v slovenščini. To sva potem enkrat tudi preizkusila z Janijem Kovačičem na Ljubljanskem gradu pred nekaj leti, s skupino odličnih slovenskih in italijanskih glasbenikov. Pripravili smo koncert, kjer so pevci in pevke te pesmi peli v različnih jezikih, od ocitanščine se pravi provansalščine, do slovenščine in takrat sem se lahko končno prepričal, da v bistvu funkcionira, kar mi je bilo seveda v veliko veselje in potrditev, da sem prav naredil, da sem prav prevedel.

Kaj so vaši projekti in želje v prihodnosti?

Poezija je nedvomno zame prva in poslednja zadeva, tako da pišem zelo veliko, več kot kdajkoli, že nekaj let delam na zelo velikem projektu, pravzaprav kar največjem, kar je sploh možno ‒ pišem ep. To zahteva ogromno časa in energije, tako da tisto, kar si recimo v neki bljižnji prihodnosti želim, je čim manj drugih problemov in čim več časa, da bi se lahko posvetil tej temeljni zadevi.

PREBERITE TUDI:

SIMBIOZ@ - INOVATIVEN NAČIN MEDGENERACIJSKEGA SODELOVANJA: http://www.e-neo.si/si/dejavno/simbioz----inovativen-nacin-medgeneracijskega-sodelovanja/

SOOČENJE: DRUŽBOSLOVNI ALI NARAVOSLOVNI ŠTUDIJ: http://www.e-neo.si/si/dejavno/soocenje-druzboslovni-ali-naravoslovni-studij/

NOVA ELEKTRONSKA PREOBLEKA KNJIGE - E-KNJIGA: http://www.e-neo.si/si/dejavno/nova-elektronska-preobleka-knjige-e-knjiga/