Že v antiki se je začela tradicija javnih kopališč in še dandanes so razna kopališča in wellness centri izredno dobro obiskani.

Toda čeprav je voda odličen kraj za sproščanje in uživanje v brezskrbnosti, je za športnike vse prej kot to. Vodni športi so namreč zahtevni, privlačni za ogled in že dolgo tudi uvrščeni v program olimpijskih iger.

Fédération Internationale de Natation (FINA) je organizacija, ki združuje vodne športe. V njihovo domeno spadajo plavanje, vaterpolo, skoki, plavanje v odprtih vodah in sinhroni vodni športi. Med tem ko sta plavanje, tako v bazenih kot na odprtih vodah, in vaterpolo pri nas že zelo poznana, še posebno zaradi uspehov naših plavalcev – Sare Isaković in Petra Mankoča, pa se manj ve o akrobatskih skokih v bazen ter sinhronih vodnih športih, kamor spada tudi sinhrono plavanje. In prav ta dva športa vam bomo tokrat poskušali bolje predstaviti.

 

Akrobatski skoki

Korenine akrobatskih skokov v bazene izvirajo iz relativno daljne preteklosti – z njimi so se namreč že v 17. stoletju začeli ukvarjati Švedi in Nemci, razvili pa so se iz drugih akrobatskih prvin. Že davno so ta šport začeli tudi natančneje raziskovati, tako je prva knjiga o skokih v vodo izšla že leta 1843. Kmalu pa so v skokih začeli tudi tekmovati, in sicer leta 1880. Konec 19. stoletja se je šport razširil po svetu in leta 1901 je bila ustanovljena amaterska asociacija skokov v vodo. Tekmovanje v akrobatskih skokih v vodo poteka tako, da športnik izvede več skokov, glede na njihovo eleganco in uspešnost pa ga sodniki ocenijo z ocenami od ena do deset. Ocene oziroma točke potem prilagodijo glede na to, kakšna je bila zahtevnost izvedenih skokov ter glede na manevre in figure, ki jih je tekmovalec pokazal. Sodniki ocenjujejo tudi pristop, sam skok in pristanek v vodo. Glede na zbrane točke se določi zmagovalca. Zanimivo pa je, da tudi nekateri akrobatski skoki spadajo med že omenjene sinhrone športe. Za sinhrone skoke gre, ko dva ali več športnikov skupaj izvedejo akrobatski skok.

 

Sinhrono plavanje

Nasprotno od akrobatskih skokov v bazen je sinhrono plavanje veliko mlajši šport. Njegovi začetki namreč segajo v 20. stoletje. Sprva je šlo predvsem za predstavo v vodi, v kateri so plavalke uprizarjale razne akrobacije, leta 1915 pa je Katherine Curtic šport še popestrila s tem, da mu je dodala glasbeno spremljavo. Takrat sicer še nismo govorili o sinhronem plavanju, saj se izraz pojavi šele okrog leta 1934, ko so študenti Curticove izvajali akrobacije ob glasbeni spremljavi na sejmu v Chicagu, je pa kljub temu šlo prav za to – sinhrono plavanje. Čeprav se mnogim zdi, da je ta šport izredno preprost, pa temu ni tako. Od plavalk namreč zahteva veliko moči, vztrajnost, milino, gibljivost, čut za estetiko in izredno veliko nadzor daha oziroma dihanja. Da so dekleta še lepša in uspešnejša na svojih nastopih, pa jim pomagajo nekateri pripomočki, kot sta kljukica za nos, ki jim dovoljuje, da pod vodo ostajajo dlje, in gel za lase, ki jim pomaga, da njihovi lasje ostanejo na mestu in jih ne motijo pri plavanju. Njihovo milino želijo trenerji in vizažisti poudariti s primernimi ličili. Najpomembnejši pa so podvodni zvočniki, ki plavalkam omogočajo, da glasbo slišijo tudi pod vodo in se tako lažje naučijo vaje tako dobro, da jo dejansko izvajajo sinhrono. Takšno sinhrono plavanje, kot ga poznamo danes, je nastalo v Kanadi leta 1920 in se je sprva imenovalo podvodni balet.

 

Skoki in sinhrono plavanje na olimpijskih igrah

Skoki v vodo so postali del programa olimpijskih iger že leta 1904, leta 1908 pa so jih razdelili na skoke z deske in skoke s stolpa. Od leta 1928 je program skokov enak kot danes, vendar so mu leta 2000 na olimpijskih igrah v Sydneyju dodali še sinhrone skoke. Med najuspešnejše športnike, ki so tekmovali v skokih v vodo, spada Greg Louganis, tekmovalec iz ZDA. Sinhrono plavanje se je na olimpijske igre uvrstilo šele leta 1984 v Los Angelesu. Je eden od redkih olimpijskih športov, v katerem lahko tekmujejo samo dekleta, tekmujejo pa lahko v duetu ali v skupini. Tekmovanje je sestavljeno iz tehnične koreografije in proste koreografije. Medtem ko morajo pri prvi obliki plavalke pokazati točno določeno skupino vaj, ki so zahtevane, in jih odplavati v časovni omejitvi na glasbo, ki igra, pri drugi obliki plavalke izvajajo prosto koreografijo. Sodniki ocenjuje tako tehnično dovršenost izvajanja vaj kot umetniški vtis, ki ga ustvarijo. Ocene se, tako kot pri akrobatskih skokih v bazen, gibljejo med ena in deset.

Oba športa sta med ljudmi na žalost slabše poznana, čeprav imata že dolgo zgodovino in tradicijo. Vsekakor pa jima je bilo pravo priznanje dodeljeno takrat, ko ju je olimpijski komite uvrstil na olimpijske igre. Upamo, da nam je ta dva športa uspelo natančneje predstaviti tudi vam, in da boste lahko v prihodnje nanju pozornejši.

 

PREBERITE TUDI:

ADRENALINSKA REKREACIJA: http://www.e-neo.si/si/vroce-novicke/adrenalinska--rekreacija/

URBANI ŠPORTI POD ENO STREHO:  http://www.e-neo.si/si/atraktivno/urbani-sporti-pod.-eno-streho-urban-roof/

ŠTUDENTKA V FERRARI CHALLENGE: http://www.e-neo.si/si/dejavno/studentka-v-ferrari-challenge/