Na eni strani brega razburkane reke so tisti, ki se z resolucijami, ki jih ta prinaša, strinjajo in jih podpirajo, na drugi strani pa so tisti, ki v njem vidijo težave ...

Pred vami so podani različni argumenti, tisti za in tisti proti. Seveda resnica nikoli absolutna in ne obstaja v ednini, tudi ne v dvojini, ampak je ponavadi nekje vmes. Pričujoča vprašanja in odgovori naj služijo kot kažipot v iskanju »tistega vmes«.   

 

      1.   Kaj se bo z novim zakonom za študente poslabšalo ali izboljšalo?

 

           Katja Šoba: Zakon o malem delu nedvomno pomeni prikrito ukinitev študentskega dela, elitizacijo visokega šolstva in ukinitev avtonomnega študentskega organiziranja. Zakon je katastrofalen za študente, zato smo tudi zahtevali, da se študentsko delo ureja ločeno. Predlagan sistem pomeni za študente znižanje realnega dohodka, saj bi se po novem iz študentovega zaslužka odštevalo dodatnih 15,5 odstotka za socialno varstvene prispevke. V kolikor bo študent želel nadomestiti dohodek kot bi ga zaslužil sicer v obstoječem sistemu, pa bo delodajalec obremenjen več. Kar pa z vidika študentov pomeni, da bodo prisiljeni delati za manjše urne postavke (neto in ne bruto, kot navaja ministrstvo). V kolikor bodo študenti želeli nadomestiti razliko v dohodku, pa bodo morali oddelati več ur, kar pa zaradi časovnih omejitev, ki jih prinaša predlog zakona, ne bo mogoče. Poleg tega te spremembe peljejo v smeri koncepta »aktivacije«, kar pomeni, da država želi zmanjšati socialno pomoč revnim in jim upravičenost do socialnih transferjev pogojuje s tem, da morajo sprejeti vsako delo (aktivnost) torej tudi malo delo. Velik problem bo tudi za mlade diplomante, ki si želijo dela za določen ali nedoločen čas, sedaj jih bo pa delodajalec kot brezposelne zaposlil preko malega dela z manjšo socialno varnostjo.

           Ivan Svetlik: Zakon o malem delu prinaša številne prednosti za študente v primerjavi s sedanjim sistemom študentskega dela. Tako se bo malo delo štelo v delovne izkušnje in v pokojninsko dobo. Informacijski sistem, ki bo vzpostavljen na podlagi Zakona o malem delu, pa bo beležil tudi izkušnje, pridobljene z malim delom, kar bo predvsem v korist mladim pri iskanju prve zaposlitve. Pri posredovanju malega dela se ohranja institut napotnice, ki sedaj velja za študentsko delo, vendar z vgrajenimi varovalkami, ki bodo zagotovile redno plačevanje delodajalcev za opravljeno malo delo oziroma učinkovitejšo izterjavo neplačanih obveznosti. V primeru neplačila s strani delodajalca se uvaja posebno varstvo za osebo, ki bo malo delo opravila, in sicer tako, da se ji zagotovi plačilo dela iz skupnega rizičnega sklada, organizacija, ki posreduje malo delo, pa ima pristojnost in dolžnost, da izvede postopke izterjave in izterjana sredstva vrne v rizični sklad. Bistveno manj bo tudi zlorab, zaradi varovalk, ki bodo vgrajene v sam sistem posredovanja malega dela, kakor tudi zaradi intenzivnejšega nadzora in višjih sankcij. Številni absolventi, ki so jih sedaj delodajalci pripravljeni »zaposlovati« le preko študentske napotnice, bodo dobili možnost za redno zaposlitev.

 

2.  V četrtem členu zakona o malem delu je navedeno, da študent ali dijak na leto ne sme delati več kot 728 ur, kar znese približno 14 ur na teden. Če izberemo povprečno plačilo na uro, ki znaša 4 EUR, to pomeni, da bo lahko posameznik zaslužil približno 220 EUR mesečno. To ni dovolj za preživetje študentov. Kaj izgubijo  s  takšno omejitvijo ur?

 

         Katja Šoba: Kar se časovnega omejevanja tiče, se mi ne strinjamo. Sicer predvidevamo, da je namen časovnega omejevanja zmanjšati zlorabe študentskega dela fiktivnih študentov in v določeni meri omejevanje zlorabe za brezposelne, vendar pa je prava rešitev za to uvedba enotne evidence vpisov, kar ŠOS zagovarja že ves čas. Prav tako ravno podatek, da se povprečno opravi 551 ur pomeni, da omejitev niti ni smiselna. Ker pa smo na ŠOS-u bolj odgovorno pristopili k reševanju tega problema kot na ministrstvu za delo, kjer raziskav in analiz (kaj šele projekcij sprememb, ki jih predlagane spremembe prinašajo) niso opravili, smo na podlagi naših analiz ugotovili tudi, da študenti stari med 24-29 presegajo podano kvoto in delajo povprečno 843 ur, kar pomeni, da je omejitev prenizka. Omenila bi še, da tretjina študentov mora delati, da si lahko plačuje stroške študija, tako da s sredstvi od malega dela, ti študenti ne bodo mogli študirat.

          Ivan Svetlik: Omejitve malega dela v urah in znesku predlagamo predvsem zaradi zaščite instituta delovnega razmerja kot primarne oblike zaposlovanja, saj le ta nudi delavcem bistveno večje pravice kot ostale oblike dela. Z omejitvijo v urah postavimo jasno mejo med institutom pogodbe o zaposlitvi in malim delom, kar je bila ena izmed glavnih zahtev tudi sindikalnih predstavnikov. Poleg malega dela država študentom nudi tudi številne druge finančne ugodnosti: za študente iz socialno šibkejših družin so na voljo državne štipendije – število teh se bo z uveljavitvijo Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev povečalo, saj se bo bistveno povečal vstopni cenzus za pridobitev državnih štipendij, povečala se bo tudi višina državnih štipendij. Za najbolj ogrožene so na voljo tudi drugi socialni transferji. Študentje imajo zagotovljeno subvencionirano prehrano, država jim subvencionira javni prevoz ter bivanje v študentskih domovih ali pri zasebnih v času študija, država družinam s študenti zagotavlja tudi obsežno dohodninsko olajšavo! Pri pripravi sprememb na področju študentske problematike si prizadevamo čim bolj približati cilju, da bo visokošolski študij dostopen vsem, ne glede na socialno okolje, iz katerega izhajajo, ter da študentom ne bi bilo treba delati za preživetje, temveč da se bodo lahko v največji meri posvetili študiju. Raziskave kažejo, da tudi danes velika večina študentov, ki ob študiju tudi dela, ne presega omejitev, ki jih predlagamo v zakonu o malem delu.

 

 3. Protesti proti sprejetju zakona o malem delu so se sprevrgli v nekakšno razbijaško veselico s harmoniko in alkoholom, vendar pa so študentje/dijaki večinoma poznali argumente proti malem delu. Ko se je dogajanje preselilo pred parlament, pa razbijači niso vedeli, zakaj mečejo kocke. Govorili so: »Noro je, res!«, »Nasilje je zakon«. To so bili večinoma ne-študentje, skrajne desničarske skupine in tisti, ki ne verjamejo v parlament, saj se po njihovem mnenju dela vlada iz mladih norca. Bilo je tudi nekaj skupin, ki so bili mnenja, da študentske organizacije in servisi študente samo izkoriščajo. Kakšni so razlogi, da lahko študentje svojega zaveznika vidijo v študentskih organizacijah in servisih ter na drugi strani v vladi?

 

         Katja Šoba: Menim, da je celotna družbena klima zelo slaba… država samo jemlje in jemlje, da pa presneto malo. Sedaj hoče vzeti še tisto, kar smo študenti že ves čas imeli. Na takšno državo posameznik težko računa. Tudi to, kar je že opisano v samem vprašanju kaže na to, da so druge skupine izkoristile demonstracije v svoj namen, kar pa se mora ločiti od pomena, ki jih imajo študentske organizacije za študente. ŠOS ves čas na področju zakonodaje zagovarja izboljšanje položaja študentov. Med takimi sta lanskoletna dosežka, ko je zvišanje cenzusa za državno štipendijo in ukrep Absolvent – aktiviraj in zaposli se. Ob tem pa študentske organizacije opravljajo še ogromno drugih dejavnosti, ki pa so postale za študente že tako vsakdanje, da jih ne prepoznava kot del študentskih organizacij.

         Ivan Svetlik: Upam, da so bili navedeni dogodki dobra šola za dozorevanje dijakov, študentov in njihovih organizacij. Predvsem verjamem, da bodo poslej bolj dovzetni za realno presojo razmer, da bodo vezli v roke podatke in tudi zakone, ki urejajo njihov položaj, ter da ne bodo nasedali »voditeljem«, ki z njihovo pomočjo sledijo predvsem svojim interesom.Kar zadeva zavezništvo s sedanjo vlado in ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve, naj za presojo služijo dejstva: ureditev študentske prehrane, 7.000 več državnih štipendij in veliko povečanje števila Zoisovih, skupni program zaposlovanja »Študent – aktiviraj in zaposli se!« in ne nazadnje tudi ohranitev prednosti študentskega dela in pogojev za samostojno organiziranje študentov v okviru Zakona o malem delu.

 

4.   Ker je problem zagotovo širši, moramo nanj tako tudi pogledati. Država je s svojo vzgojo naredila iz mladih delavce ob študiju, saj jim je ves čas prigovarjala, da morajo biti na trgu dela konkurenčni in jih s tem silila v medsebojno tekmovanje, ker jim je prigovarjala, naj delajo čim dlje, saj službe tako ali tako ne bodo dobili. Ali niso študentje s tem postali nekakšna poceni delovna sila, ki je preprosto vključena v sistem, namesto, da bi mladi delovali kot revolucionarji novih idej?

 

       Katja Šoba: Potrebno je ločiti različne skupine ki opravljajo študentsko delo. Pravi študenti se študentskega dela poslužujejo le občasno in začasno in zanje je študentsko delo namenjeno. Fiktivni študenti pa so zaradi slabe zaposlovalne politike mladih v Republiki Sloveniji tisti, ki svoje možnosti izboljšajo s podaljševanjem študija. To pa je pravi pokazatelj krize zaposlovanja v Sloveniji, z malim delom pa želi vlada to le uzakoniti, in tem mladim diplomantom kot slabo nadomestilo ponuditi ravno študentsko delo. Zavedati se moramo, da je študent preko statusa zavarovan, medtem ko mlad diplomant teh zavarovanj nima več. Glede revolucionarnosti pa se moramo zavedati, da se mladi v današnji družbi ne najdejo, in zato še ne morejo jasno artikulirati revolucionarnih idej. S časoma pa se bodo tudi na tem področju začele ideje kristalizirati, vendar kot vedno, bodo udarile ob ustaljene interese trenutnih vladajočih elit.

      Ivan Svetlik: Vzroki za pasivnost mladih zagotovo izhajajo iz okolja, v katerem živijo. Podaljšana ekonomska odvisnost od staršev zahteva od mladih, da prenesejo marsikatere medgeneracijske konflikte. Raziskave tudi kažejo na upad socialnih stikov in druženja med mladimi kot posledica pasivne oblike preživljanja prostega časa. Težko bi rekli, da je za to kriva država, saj se s podobnimi težavami soočajo tudi mnoge druge družbe, vsekakor pa je država tista, ki lahko pripomore k zavedanju posameznika o družbenih problemih in ga izpodbudi h kreativnosti in inovativnosti, predvsem preko ustreznega izobraževalnega sistema in zagotavljanju možnosti za kvalitetno zaposlitev. Država mladim prav gotovo ne prigovarja naj bodo pasivni in da zanje ni služb. Z ukrepi aktivne politike zaposlovanja in tudi z Zakonom o malem delu želimo doseči, da bi bil študij in diploma prvi cilj, študentsko delo pa le dopolnilo tega. Želimo, da bi se hitreje osamosvojili od svojih staršev in v to smer oblikujemo naše ukrepe. Tu bo treba še veliko storiti na področju stanovanjske politike.

 

 5. Ali je res, da ste prekinili dialog in pogajanja z vlado? Zakaj?

 

            Katja Šoba: Ali ne pove dovolj že dejstvo, da smo morali zavrniti dialog z ministrstvom glede študentskega dela, da se je sploh začel pogovor o štipendijah? O štipendijah, ki bi morale biti podeljene študentom še preden se gre v spremembe študentskega dela. Če te nekdo posluša in posluša, ne upošteva pa tvojih argumentov in predlogov, to ni dialog… Prav tako moramo omeniti, da smo se ves čas pogovarjali, vendar je vlada svoje stališče zacementiralo z izhodišči, ki so temeljili na nepravilnih podatkih, s čemer so imeli neprave zaključke in rešitve. Predstavniki študentov so se ves čas pogovarjali, vendar vlada ni želela odstopiti od dejstva da je potrebno vplačevati v zdravstveno in pokojninsko blagajno, medtem ko se iz definicije jasno določa, da so študenti del šolajoče se mladine, čigar glavna prioriteta je študij.

 

6.  Primarni status študenta je študij, študentsko delo pa bi moralo biti sekundarno. Marsikateri študent je do sedaj delal več, kot študiral, po drugi strani pa so študentje lahko svoj status zlorabljali tudi tako, da so si študij podaljševali. Iz tega stališča se zdi zakon pravičen, na drugi strani pa je tudi približno 15% študentov, ki so se prav s študentskim delom preživljali in se sedaj ne bodo mogli več. Kakšne ukrepe pripravljate zanje?

 

            Katja Šoba: Zato pa mi pravimo, da je potrebno študentsko delo ohraniti, za reševanje očitanih nepravilnosti v okviru študentskega dela, pa predlagamo uvedbo enotne evidence vpisa, ki bi odpravila fiktivne vpise in povečan nadzor države. Malo delo, kot je predlagano, nima nič skupnega s socialnim korektivom, ki ga trenutno predstavlja študentsko delo za tiste, ki si drugače študija ne bi mogli privoščiti. Tu je potrebno poudariti tudi na dejstvo, da zakon sam po sebi ne odpravlja zlorab, saj te odpravlja evidenca vpisov. Zakon samo razširja opravljanje takšne oblike dela na več skupin in s tem ustvarja novo obliko »rednega« dela. Vendar pa tako študenti in še bolj mladi diplomanti ne želijo nove čakalnice na zaposlitev, ali malih zaposlitev, ampak redne zaposlitve, zmožnostjo odplačevanja in najemanja kreditov in rešitev stanovanjskega problema. 

          Ivan Svetlik: Na podlagi Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev bo zanje na voljo več in višje državne štipendije, kakor tudi drugi socialni transferji, v kolikor gre za družine v socialni stiski. S spremembo Zakona o štipendiranju se bo učinkoviteje uredil tudi sistem kadrovskega štipendiranja in štipendiranja posebej nadarjenih dijakov in študentov. V preteklih letih je veliko kadrovskih štipendij ostalo nepodeljenih, saj so le te večinoma razpisane za deficitarne poklice, kjer pa je zanimanje s strani mladih bistveno nižje. Izziv države ostaja, kako učinkoviteje povezati celotni izobraževalni sistem s potrebami trga dela ter vzpodbujati interes mladih za deficitarne poklice na vseh ravneh izobraževanja.

 

7.  Študentska organizacija, ki se v precejšnji meri financira iz študentskega dela,  bi po sprejetju zakona dobila manj sredstev. To bi v precejšnji meri okrnilo njeno delovanje. Na študentsko organizacijo nasploh leti kar nekaj kritik o neracionalni porabi denarja, govori se celo o nesmiselnosti obstoja te organizacije. Vaš komentar?

 

            Katja Šoba: Kar se študentskega organiziranja tiče, študentske organizacije naredijo veliko dobrega za študente, poskrbijo za obštudijske dejavnosti vse od svetovanja za študente, brezplačne pravne pomoči do izobraževanja, športa in ostalih aktivnosti tako na lokalni, univerzitetni kot tudi nacionalni ravni. Verjamemo, da se s tem zakonom dolgoročno odpravlja močna avtonomna, od aktualne vladajoče politike neodvisna študentska organizacija, ki brani pravice študentov in s tem se odpirajo vrata ukinjanju in zmanjševanju pravic študentov (uvedba šolnin, zmanjševanje socialnih pravic, zdravstvenega zavarovanja…).  Očitno smo državi trn v peti.

           Ivan Svetlik: Najprej naj povem, da bistvene razlike v sredstvih, ki jih namenjamo v ta namen, ni: ŠOS je v sedanjem sistemu prejemal 4,5 odstotno dajatev iz študentskega dela, v novi ureditvi bo za isti namen namenjena 4 odstotna dajatev iz tega dela. Razlika je le v tem, da v sedanjem sistemu s sredstvi v celoti razpolaga ŠOS, po novem predlogu pa bo neposredno za delovanje ŠOS-a namenjeno 2 %, ostala sredstva iz dajatve pa se bodo delila preko javnega razpisa, vendar za isti namen – financiranje obštudijskih dejavnosti in projektov za mlade. ŠOS je bil ustanovljen z namenom, ki ga določa zakon in študentska ustava. Ali je pri uresničevanju teh namenov uspešna ali ne, lahko sodijo samo tisti, katerih interese zastopa. Osebno mislim, da je ideja avtonomnega študentskega organiziranja dobra, kar se tiče njenega financiranja pa želimo z Zakonom o malem delu uvesti spremembe v smeri bolj transparentne in gospodarne porabe sredstev iz dajatve iz študentskega dela.

 

8.  Kako je s položajem slovenskih študentov v primerjavi z evropskimi glede štipendij, šolnin in prehranjevanja?

 

            Ivan Svetlik: To lahko komentiramo le z vidika dela ob študiju. V nobeni državi EU nimajo neomejenega dela študentov oziroma nimajo posebnega sistema posredovanja študentskega dela. Za študente je v večini EU držav v omejenem obsegu omogočeno delo preko agencij za posredovanje dela oziroma lahko delajo po podjemnih pogodbah. Poglejmo primer Nemčije: dijaki prejemajo spodbude v obliki štipendij, ki je ni potrebno vračati, študentje in osebe, ki se izobražujejo na višjih strokovnih šolah, pa dobijo praviloma polovico spodbude v obliki dodatka, ki ga ni potrebno vračati, drugo polovico spodbude pa predstavlja brezobrestno posojilo države, ki ga je potrebno vrniti do skupne vrednosti 10.000 evrov. Obstajajo tudi bančni krediti, za katere štipendist plača tudi obresti.Trajanje štipendijskega razmerja je odvisno od študijskega programa posamezne izobraževalne inštitucije, na kateri se štipendist izobražuje, ob čemer krovni zakon določa maksimalno trajanje štipendijskega razmerja:

• univerzitetni študij 9 semestrov,
• Študij na visoki strokovni šoli: 8 semestrov, brez prakse: 7 semestrov,
• dodatni študijski programi: 2 semestra,
• Pedagoški študij za primarno in sekundarno stopnjo: 7 semestrov.

Štipendije za nadarjene v Nemčiji predstavljajo posebno obliko finančne vzpodbude, saj so namenjene:

• nadarjenim mladim, ki so se odločili za poklicno izobrazbo (absolventom poklicnih šol omogočijo financiranje 3-letnih nadaljevalnih programov),
• zaposlenim, ki so si z nadaljnjim izobraževanjem ali poklicno prakso pridobili možnost dostopa do visokošolskega izobraževanja,
• nadarjenim študentom in podiplomskim študentom.

V Nemčiji so tako v letu 2009 namenili 132.300.000 evrov za štipendiranje približno 24.000 nadarjenih, vse spodbude za izobraževanje pa predstavljajo 2,7 milijard evrov letno za 1,366.000 upravičencev.

Prav gotovo pa se povprečni slovenski študent od kolegov iz tujine zelo razlikuje vsaj po povprečni dolžini študija. Unikum v Evropi pa je tudi način in višina financiranja študentskih organizacij in študentskih dejavnosti.

 

9. Glede na to, da ŠOS trenutno nastopa kot največji nasprotnik vladi, hkrati pa ne predstavlja nobene alternative v svoji notranji hierarhiji, saj je organiziran na isti način, kot vlada, kjer se prav tako volijo ministri itd. S tem dobimo občutek, da je članstvo v ŠOU-vu in v ŠOS-u pravzaprav odlična odskočna deska za mlade diplomante, ki sedaj kritizirajo odločitve vlade, vendar pa si s tem hkrati zagotavljajo odlično priložnost, da bodo nekoč v njej sedeli tudi sami. Kako komentirate takšne očitke?

 

            Katja Šoba: V kolikor lahko izkušnje v takšnem delovanju in pa pokončna drža, vztrajanje pri svojem in doseganje ciljev izboljšanja položaja skupine, ki jo predstavljaš, za posameznika predstavlja odskočno desko, potem takšno predstavništvo mladim diplomantom lahko veliko bolj koristi, kot delo v gostilni, tajništvu ali zaprti pisarni. Predstavništvo tako nosi možnost prevzemanja odgovornosti, kar bo tem mladim predstavnikom v prihodnosti veliko bolj pomagalo, kot pa predstavnikom trenutne vlade, ki nimajo stika z realnostjo.

Sicer pa je to delo od jutra do večera, so dnevi polni sestankov, usklajevanj in pogajanj. Ni vse tako kot si tisti, ki gledajo študentsko organiziranje od daleč, predstavljajo. Za še ne 700 evrov na mesec sem na razpolago vse dneve, soboto, nedeljo, praznike. Ni počitka in ni odsotnosti, je pa veliko izkušenj…

 

10.  Vlada študentom in dijakom obljublja nove štipendije. Od kje bo dobila sredstva in v kakšni višini jih bo izplačala, da bodo lahko študentje preživeli s prihodki od malega dela?

 

             Ivan Svetlik: Za leto 2011 načrtujemo 43.254 novih upravičencev do državne štipendije, za kar smo namenili 135,731.00 evrov. Za leto 2010 smo rezervirali 82,750.000 evrov – na današnji dan, 21. 6., državno štipendijo prejema 40.299 upravičencev. Prepričani pa smo, da bo do konca šolskega oziroma študijskega leta število še naraslo, saj je za državno štipendijo moč zaprositi vse šolsko oziroma študijsko leto.V letu 2009 pa smo za državne štipendije porabili 65,997.308,16 evrov ter štipendirali 40.198 štipendistov. Osnovna državna štipendija brez dodatkov glede na uvrstitev v dohodkovni razred bo po Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev znašala med 70 in 190 evri. Prejemniki otroškega dodatka oziroma državne štipendije lahko hkrati prejemajo tudi kadrovsko in Zoisovo štipendijo. Glede na to, da lahko nekdo prejme vse tri vrste štipendije, odpade potreba po zakonski ureditvi dodatkov, kot so dodatek glede na dohodek v družini štipendista, dodatek za vrsto in področje izobraževanja (t. i. deficitarnost), dodatek za učni oziroma študijski uspeh.

Ostajata pa dodatek za izobraževanje zunaj kraja stalnega prebivališča in dodatek za štipendiste s posebnimi potrebami.

Vir sredstev za štipendije bodo predvsem javna oziroma proračunska sredstva ter koncesijska dajatev iz malega dela. V sklad za štipendije bodo prispevali vsi, ki bodo opravljali malo delo in ne le študenti.

PREBERITE TUDI:

ADIJO BONI, DOBER DAN TELEFONI: http://www.e-neo.si/si/studiozno/adijo-boni-dober-dan-telefoni/

PRVI KORAKI MLADIH NA POTI V SAMOSTOJNOST S ŠTUDENTSKIMI KREDITI: http://www.e-neo.si/si/dejavno/prvi-koraki-mladih-na-poti-v-samostojnost-s-studentskimi-krediti/

MALO DELO IN ŠTUDENTSKE UGODNOSTI POD DROBNOGLEDOM: http://www.e-neo.si/si/dejavno/arhiv/malo-delo-in-studentske-ugodnosti-pod-drobnogledom/