...vrst mokrišč v kontekstu klimatske, geološke in geomorfološke raznovrstnosti...

Prav zaradi heterogenosti mokrišč so bile v Španiji določene številne klasifikacije, ki so bile izdelane na podlagi geografske lege, splošnih značilnosti, hidroloških in ekoloških lastnosti mokrišča.

Mokrišče v Španiji

Mokrišča so območja z visoko biotsko raznovrstnostjo in med najbolj produktivnimi ekosistemi na planetu. Za ta območja različnih biotopov je značilno, da so na prehodu med vodnimi in kopenskimi ekosistemi, vsem pa je skupno to, da jim življenje daje voda. Nudijo življenjski prostor mnogim pticam, sesalcem, plazilcem, dvoživkam, ribam in nevretenčarjem. So pomemben vir hrane ter pomembno skladišče rastlinskega genskega materiala. Poleg opravljanja ekoloških funkcij opravljajo tudi pomembne ekonomske in socialne funkcije, kot so oskrba z vodo, transport, so habitati prosto živečih živali in rastlin, omogočajo rekreacijske dejavnosti in razvoj turizma. Poleg tega nudijo možnosti za opravljanje številnih dejavnosti, kot so ribištvo, pridobivanje lesa, izraba energetskih virov in kmetijska pridelava. Že od nekdaj imajo velik pomen pri ohranjanju kulturne dediščine in lokalnih tradicij. Kljub temu, da so mokrišča najpomembnejši ekosistem z največjo biotsko raznovrstnostjo, da so zavarovana z mednarodno Ramsarsko pogodbo in da je leto 2010 leto biotske raznovrstnosti, se po svetu dogaja, da ljudje še vedno povzročajo njihovo uničenje. Poglejmo si kako uspešen je dialog med človekom in naravo v Naravnem rezervatu Albufera v Valenciji, ki velja za eno najpomembnejših mokrišč v Sredozemlju.

Naravni rezervat Albufera

Ime Albufera izhaja iz arabske besede »Al Buhaira«, pomanjševalnica iz »Al Bhar«, ki pomeni manjše morje. Albufera ali laguna je primer obalnega mokrišča, ki je tipično za območje Sredozemlja. Naravni rezervat Albufera ima površino 21.120 ha in leži 10 km južno od Valencije v Španiji. Status naravnega rezervata je območje dobilo 8. septembra 1986. Štiri leta pozneje (leta 1990) je bila uvrščena na seznam Ramsarskih lokalitet z namenom preprečiti nadaljnje uničenje mokrišča. Ima pomembno okoljsko vrednost in biološko funkcijo za številne vrste rib in ptičev. V času razmnoževanja ptic je skupaj z nacionalnim parkom Doñana najpomembnejše območje gnezdenja ptic v Evropi.

Albufera  združuje raznovrstnost štirih ekosistemov: obala, sistem peščenih sipin, riževa polja in laguna. Območje peščenih sipin ločuje laguno od morja. Razprostirajo se od Valencije do mesta Cullera. Nastale so pred približno 6.000 leti kot posledica sedimentacije rek Túria in Xúcar. Laguna ima nepravilno krožno obliko maksimalnega premera 6 km in povprečno globino 90 cm. Obsega površino 2.837 ha, od tega je 350 ha močvirske vegetacije, ki je pomembna za skrivališča in gnezdišča ptic. Je neodvisna od morja, kljub temu pa je z njim povezana preko številnih kanalov in črpalk, ki regulirajo vodo v laguni. V preteklosti je bila laguna velika 30.000 ha, a se je skozi stoletja drastično zmanjšala na račun drenaže in spremembe vodnih površin v riževa polja. V 18. stoletju je bila njena površina 14.000 ha, v 19. stoletju pa le še 8.000 ha.

Obdelovalne površine v naravnem rezervatu?

Laguna Albufera ima velik pomen za celoten naravni rezervat, saj poleg ekološke, izobraževalne, turistične in doživljajske funkcije opravlja tudi kmetijsko funkcijo. Njeno vodo namreč uporabljajo za namakanje obdelovalnih površin. Riževa polja obsegajo največjo površino, tri četrtine naravnega rezervata. Kmetijske površine so pridobili s stoletnim izsuševanjem lagune, ki je doseglo višek v 19. stoletju. Takrat se je od leta 1761 do 1926 površina lagune skrčila iz 13.972 ha na 3.114 ha. Sedaj je to območje velikega ekonomskega pomena, saj kmetijski donos letno znaša 7.000 kg/ha. S tem je eno poglavitnih riževih območij v Španiji.

Glavna okoljska problematika Albufere

V laguni je glavna problematika onesnaženost vode z industrijskimi, kmetijskimi in mestnimi odplakami. Voda v laguni je slabe prosojnosti, z nizko biotsko raznovrstnostjo in visokim deležem organskih delcev, katere posledica je visoka gostota planktona. Z urbanizacijo in masovnim turizmom so ogrožene predvsem peščene sipine. V njihovi neposredni bližini je priljubljenost za rekreacijo (kolesarjenje, kopanje, sprehodi, tek, rolanje, lov, ribolov, vožnja s čolnom) ali oddih (družinski pikniki) vedno večja in posledično se veča negativni vpliv na ekosistem. Grožnjo predstavljajo tudi naravne nesreče kot so na  primer požari. Nazadnje je bil uničujoč požar 6. marca 2008, ko je ogenj uničil 4,86 ha površine. Najbolj uničujoč je bil požar na območju Devese leta 1986, saj je uničil 50 ha gozda.

(Ne)uspešen dialog med človekom in naravo?

Geograf dr. Luis Romero s Fakultete za geografijo in zgodovino Univerze v Valenciji   se je ob tem vprašanju nasmehnil: »O nujnosti ukrepanja v Albuferi  se zaveda le manjšina. Vidni so ukrepi, kot so obnavljanje degradiranih peščenih sipin Devese kot tudi ukrepi, ki služijo ozaveščanju obiskovalcev: postavitev vzgojno-izobraževalnih in opozorilnih tabel, informacijski center, ograjene peščene sipine… Vendar ekosistem peščenih sipin služi ob toplih koncih tedna kot velik prostor za piknike, otroci se igrajo s peskom, psi niso na povodcih, množica sprehajalcev in kolesarjev izkoristi za izlet markirane pešpoti, ki se včasih nadaljujejo kar na pesek peščene sipine, opozorilnih tabel večina ne upošteva, saj sta kontrola in sankcije v naravnem rezervatu redka,« je zaskrbljeno razložil dr. Romero. Takih primerov je veliko. Ali lahko potemtakem govorimo o uspešnem dialogu med človekom in naravo?

Od ekološke katastrofe do najpomembnejših ukrepov

»Urbanizacija obale, ki je bila najintenzivnejša v šestdesetih in sedemdesetih  letih je povzročila na območju peščenih sipin pravo ekološko katastrofo. Z gradnjo stavb, parkirišč in cest so izravnali in uničili pas peščenih sipin,« je povedal dr. Luis Romero iz Univerze v Valenciji. Proces urbanizacije obalne linije se je zaustavil konec sedemdesetih let z množičnimi protesti lokalnega prebivalstva in ekologov. Ta proces se je začel sredi 20. stoletja in traja še danes. Občina Valencija v sodelovanju z upravo naravnega rezervata od leta 2004 izvaja obnovitvene procese habitata peščenih sipin na območju t.i. Devese, ki je eno najpomembnejših in najranljivejših ekosistemov Albufere. Z obnovo, ki je finančno podprta s strani EU (Program Life) želijo ponovno pridobiti degradiran pas peščenih sipin. Vsebina plana se nanaša na omejitev urbanizacije, ukinitev gradnje infrastrukture (ceste, parkirišča), omejitev cestne dostopnosti do območij velike naravne vrednosti, ponovno renaturacijo ter realizacijo okoljsko ozaveščevalne kampanje za obiskovalce. V naravnem rezervatu deluje tudi informacijski center ter civilna zaščita, ki nadzoruje posamezne kršitve.

PREBERITE TUDI:

PROBLEM PLASTIČNIH VREČK: http://www.e-neo.si/si/mednarodno/arhiv/problem-plasticnih-vrecksticnih-vreck/

DELUJ ZELENO, ZMANJŠAJ CO2 ODTIS!: http://www.e-neo.si/si/osebno/deluj-zeleno-zmanjsaj-co2-odtis/

EKO TRGOVINA KALČEK, NARAVNO Z OKUSOM: http://www.e-neo.si/si/osebno/eko-trgovina-kalcek-naravno-z-okusom/