Razvijali so se in rasli skupaj v kontekstu urbanega okolja in postali njegov sestavni del.

V začetku so služili in nastajali v okviru kolektivne zavesti raznih skupin, ki so imele skupne cilje, v današnjem času pa je v ospredju izrazit individualizem, s katerim posameznik izraža svoje misli, razumevanje okolja in kreativnost, ki se začne z iskanjem primernega imena, vzdevka in sinonima, s katerim bo grafitar prikril svojo identiteto v javnosti ter se predstavil okolju.

Beseda grafit izhaja iz grške besede graphein, kar v osnovi pomeni pisati. Iz tega termina se je kasneje oblikovala italijanska beseda graffito, kar pomeni praskati oziroma strgati, danes pa se je dela pouličnih umetnikov prijel univerzalni angleški označevalec graffiti. Na vprašanje, kaj so pravzaprav grafiti je težko odgovoriti, saj je definicij, ki so nastale na podlagi vsebine, pomena, avtorjev in lokacije grafitov, preprosto preveč. Mnogi menijo, da so grafiti pisarije mladine, ki se je skozi svojo socializacijsko pot izgubila in pristala v frustraciji, ki jo izraža s pomočjo vandalizma in splošnega uničevanja okolja. Vendar pa je resnica drugačna. Pisanje grafitov naj bi bilo po pričanju mnogih zgodovinarjev, filozofov, sociologov in celo psihologov, oblika človeške aktivnosti, ki omogoča izražanje sporočila na slikovit način. Gre za stilno kompleksno celoto, ki se je razvijala skozi vso zgodovino, od preprostih poslikav jam v praveku pa vse do urbanih grafitov, ki so se razvijali na ulicah in se širili v vsa večja mesta, kjer so prisotni še danes.

Na kratko si poglejmo zgodovino grafitov. Že milijone let preden je bil razvit pisan jezik, so ljudje uporabljali okolico kot platno za izražanje. Naši predniki so beležili uspešno lovljenje živali ali preproste dogodke vsakodnevnega življenja. S tokom nastajanja novih civilizacij so se razvijali tudi grafiti, ki so bili predvsem glasilo malega človeka. Na zidanih napisih oblastnikov so odsevali svoje misli in pisali zgodovino. Grki, Rimljani in Egipčani so s svojimi pisarijami in poslikavami v veliki meri zaslužni zato, da danes poznamo svojo preteklost in njen razvoj. Grafiti v današnji, moderni obliki, so se pojavili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v Ameriki. Prvi napisi so se tako pojavili na ulicah New Yorka, predvsem v revnejših predelih mesta, kjer so mladi po zidovih pisali svoje vzdevke, da bi si ustvarili javno identiteto. Pomembni so bili tudi pri markiranju, saj so člani različnih tolp z njimi označevali svoj teritorij. Med prvimi ameriškimi pisci grafitov je bil najbolj znan t. i. Taki 183, ki si je svoj vzdevek sestavil iz svojega imena in hišne številke, svoje ime pa je napisal na praktično vse zidove mest, kjer je bil. Sicer pa je grafite kmalu vzela za svoje hip-hopovska subkultura, ki jih je poleg breakdanca, mc-janja in glasbe, asimilirala kot enega izmed svojih prepoznavnih elementov izražanja. Hip-hop je namreč z začetka spodbijal hegemonijo z dokazovanjem svoje močne eksistence, drugačne od prevladujočega družbenega mišljenja. Kot pišejo številni avtorji, so se ameriški pisci grafitov, podobno kot tudi drugi pripadniki hip-hopovske subkulture, odtujili od dominantne družbe, za katero so bili mnenja, da jih je razočarala. Prva novodobna grafitarja sta bila Cornbread in Cool Earl, ki sta v Philadelphii začela s t. i. bombingom oziroma taganjem, kar pomeni pisanje imen po naključno izbranih zidovih vsepovsod po mestu. Takšen načina markiranja je kmalu postal pravi hit in se začel hitro širiti po večjih in manjših mestih obljubljene dežele. Veliko je k temu pripomogel še medijski bum iz leta 1971, ko je ameriški časopis The New York Times objavil članek z naslovom Taki 183 spawns pen pals, ki je opisoval podvige zgoraj omenjenega mladeniča. Članek je sicer njegovo delo predstavljal kot primitivno obliko vandalizma, ki služi uličnim tolpam kot sredstvo komuniciranja, a to ni preprečilo porasta zanimanja med mladimi, ki so z dodajanjem vedno novih tipografskih in drugih stilskih elementov prispevali k nastanku t. i. masterpiece, kar je označevalo večje in večbarvne grafite. Prvi tak grafit naj bi naredil artist iz Bronxa, ki se je skrival pod identiteto SUPER KOOL 223.

Tudi zid ni ostal več edini medij. Grafitarji so svoje mojstrovine začeli širiti na števila mesta, kot so na primer mostovi in nadvozi avtocest, posebno pa so se prijeli vlaki podzemnih železnic, ki so postali komunikacijska mreža, preko katere so imena in sporočila krožila skozi mesto. Zaradi kompleksnosti tako samih pisarij kot tudi mesta pisanja, je grafitanje prav kmalu postalo tekmovanje brez začetka in konca, kar je pomenilo nastajanje številnih novih stilov in oblik grafitov. Legenda je bila rojena. O tem, zakaj ljudje sploh rišejo grafite, kakšni so slovenski grafitarji in kako lahko razumemo grafite kot del urbanega življenja piscev le-teh, smo povprašali najmlajšega člana ljubljanske skupine ZEK, ki nam je pojasnil marsikaj in še več. Dame in gospodje, mož tisočih imen in talentov – Cake.

 

Povej mi, zakaj sploh grafiti? Način izražanja ali preprosta umetnost?

Pri grafitih ne gre za klasične slike, ki jih mnogi asociirajo pod pojem umetnosti. Gre za nekaj več, za nekaj, kar nam omogoča neomejeno kreativnost. Sprej kot medij nam omogoča, da se izrazimo na nešteto načinov. Ne gre le za preprost eksperiment v imenu umetnosti, gre za način izražanja, ki ga mnogi označujejo kot street-art, vendar pri tem pozabljajo, da ta izraz pomeni veliko več in ne le grafite. Grafiti kot grafiti so razred zase.

 

Kakšna je pravzaprav razlika med delom v galeriji ali muzeju in med risanjem grafitov na ulici?

Neka slika, ki je postavljena v galerijo na ogled, tja pride za to, ker jo je ta ustanova priznala kot enega izmed elementov umetnosti. Za grafite te nihče ne bo nič vprašal, še več, nihče te verjetno ne bo prosil, da porišeš katero izmed sten na cesti. Grafitiranje lahko razumemo kot neke vrste egoistični šport, ker grafit zadeva tebe. Ne narediš grafita zato, da bi bil nekomu všeč.

Zaupaj nam, kako si začel svojo urbano kariero risanja grafitov?

Sam začetek mojega ustvarjanja sega nekje v leto 2000, ko je eden izmed mojih prijateljev praznoval svoj rojstni dan. Nekdo izmed povabljenih mu je kupil dva ali tri spreje, zato smo se odločili, da bomo šli ven nekaj narisat. Nastalo ni nič posebnega, večinoma samo kracarije, bolj kot ne je šlo le za zabavo. Nekaj mesecev kasneje je moj brat prišel na idejo, da bo na neko steno v Fužinah prerisal znak skupine Prodigy, katere velik oboževalec je bil takrat. Pa me je povabil, če grem z njim in sem šel. Za tem sem se dokopal do nekaj grafitarskih revij, čisto po naključju sem spoznal še nekaj drugih grafitarjev iz Ljubljane, s katerimi smo potem skupaj odkrivali čare grafitov. Takrat še nismo poznali interneta v takšnih razsežnostih kot ga sedaj in morda je bilo to boljše za naš razvoj. Znanje nam ni bilo podarjeno, morali smo ga poiskati sami.

 

Veliko starejših razume grafitiranje kot vandalizem. Ali so tvoji starši vedeli, s čim se ukvarjaš?

Glede mojega risanja grafitov vesta zelo malo. Mislim, da je to boljše za vse. Če bi vedela več, bi ju preveč skrbelo. Zaupata mi, da vem, kaj delam.

 

Imaš sam kakšne cilje za prihodnost?

Grafitov ne obravnavam kot prihodnosti. Ne razumi narobe, vendar redko kdo vidi v tem prihodnost, saj gre v osnovi za zabavo, za način izražanja. Čim bi grafitanje postalo moje delo oziroma služba, bi me verjetno vsa stvar hitro nehala zanimati. Sicer pa si želim v prihajajočih letih še več sodelovanja na raznih jamih in prireditvah, kjer se družiš in ustvarjaš z drugimi grafitarji.

 

Se slovenska grafiti kultura razvija neodvisno ali je podvržena globalnemu toku?

Slovenska grafiti scena je v širšem smislu del globalnega grafiti trenda. V ožjem pomenu pa se deli na dva pola in sicer na bolj oblikovalski ter bolj slikarski pristop k grafitom. No, vsaj jaz tako gledam na celotno situacijo. Vsi poskušamo doseči neko neodvisnost oziroma izoblikovati nek samosvoj stil, ki bi pomenil nekaj novega in unikatnega.

 

Imaš morda kakšne vzornike?

Imel sem jih v začetku, predvsem slovenske artiste, vendar sem vse slej kot prej osebno spoznal. Mislim, da smo prišli do faze, ko smo vsi nekako enakovredni, saj ima vsak svojstven stil in neko posebnost.

 

Veliko artistov si nadene nenavadna imena. Ali na izbiro imena vpliva le domišljija ali pa je morda bolj pomembno, kako boš svoje ime zapisoval?

Seveda je pomembno, kako boš svoje ime zapisoval, tudi sam sem na začetku izbiral imena, ki niso bila pretežka za nek grafit. Kasneje, ko sem osvojil že določeno mero znanja pa se nisem več obremenjeval s tem, kako se ime zapiše. Bolj mi je postala pomembna neka zgodba za imenom, neka duhovitost. Zato redno menjavam ime, saj se ga hitro naveličam. A Cake je bilo moje prvo »resno« ime, po njem me grafitarji večinoma poznajo.

 

Kakšno je stanje na slovenski grafiti sceni? Morda poznaš njeno zgodovino?

Na tem mestu se bom osredotočil le na ljubljansko sceno, ker drugih niti ne poznam toliko, da bi prosto govoril o njih. Ljubljansko grafiti sceno bi lahko razdelil na generacije. Prva generacija ljubljanskih grafitarjev zaobjema imena kot so Komisar Rex, Mabone, Sko, Dado Sheik, Partizan in Ash. Druga generacija, ki se je pojavila kot generacija novincev nekje med aktivnostjo prve, zajema predvsem nas iz skupine ZEK. Pod tretjo generacijo pa uvrščam grafitarje, ki so se pojavili šele v zadnjih nekaj letih.

 

Prihaja morda, podobno kot v drugih delih različnih urbanih subkultur, tudi med vami do sporov, ki se pojavijo v polju kreativnosti? Kako jih rešite?

Seveda prihaja do sporov. Težko se reši te zadeve, saj se velikokrat pojavi nekdo, ki te na primer dobesedno kopira. Seveda je potrebno te spore rešiti, a se jih v veliko primerih preprosto ne da. Velik problem je tudi spoštovanje, saj v sceni, kjer so pravila nenapisana, težko ohraniš trezno glavo in kritični pogled.

 

Slišal sem, da se veliko trgovin in lokalov zanima za vaše delo. Ali si že kdaj sprejel takšno delo?

Različno število se zanima za poslikavo svojih lokalov ali trgovin preprosto zaradi tega, ker so grafiti in. Sprejel sem jih že nekaj, vendar le takšne, ki so mi omogočali zadostno mero svobode. Preprosto potrebuješ določeno mero kreativnosti, ki ne sme biti omejena.

 

Pa dobro plačajo?

Odvisno. Glede na zahtevnost projekta in mero svobode.

 

Hvala ti za ta intervju. Morda še obvezen shout-out?

Ni potrebe. (smeh)