Ta jubilej je bil v medijskem prostoru obsežno obravnavan, žal pa se je poleg vse prevečkrat (upravičeno) prikradlo vprašanje o zrelosti naše domovine.

Sama osamosvojitev je bilo izjemno zrelo in pogumno dejanje, si danes še znamo zamisliti takšno herojstvo?

Zametki že v osemdesetih

Zagotovo se lahko kot prvi mejnik v razpadu bivše skupne države Jugoslavije napiše leto 1980, ko je umrl Tito. Država je na vseh področjih zapadla v krizo in seveda vzročno posledično za sabo potegnila porast oziroma vzpon alternativnih protirežimskih gibanj, ki so bila do takrat strogo nadzorovana in obvladana. V začetku osemdesetih še ni šlo toliko za idejo samostojne Slovenije, kolikor za demokratizacijo Jugoslavije, za mehčanje železobetonskega režima. Ravno to so bili prvi koraki in priprava terena k samostojnosti.

Študentska in druga gibanja, žurnalizem, ki je načenjal tabu teme, alternativna glasba, vsem je bila skupna želja po večji svobodi. To pa so zagotovo močni temelji za spremembe, ki so se odvijale v naslednjih desetih letih. Na sceni se je pojavil tudi fenomen punka, ki je s svojo kritiko režima predstavljal velik trn v peti oblastnikom. Leta 1981 celo zaprejo tri punkerje pod pretvezo, da obujajo nacizem, kar seveda ni bilo res. Igor Vidmar, politični aktivist in poznavalec alternatinvne glasbe, razlaga, da je punk takrat predstavljal »izbruh ustvarjalnosti anarhoidne drže upora in ustvarjalnosti mladih, saj je bil popolno presenečenje za sistem ne samo takratne socialistične kulture, precej sive in dolgočasne, ampak tudi režima«.

Kulturniški napad na oblast

Prepovedanih tem so se lotevale revije Mladina, Nova Revija ali pa študentska sfera s Tribuno in Katedro ter Radiem Študent na čelu. Tiskani mediji so morali pred izidom k javnemu tožilcu, ki je številko bodisi odobril, bodisi prepovedal, Radio Študent pa je imel ta privilegij, da je bil težko ulovljiv, saj se že izrečenih provokacij, ki so šle v eter, ni dalo več izbrisati oziroma zapleniti. Na ta način je inteligenca počasi, a vztrajno dobivala glas in premikala meje dovoljenega.

V bivši državi je vladal hud centralizem, zato so bila neformalna srečanja med izobraženci vseh držav Jugoslavije še kako dragocena. Takrat so bili ravno ti shodi ključni, saj se je dogajalo, da so Srbi več vedeli o določenih temah od Hrvatov, mi kaj drugega več od Srbov itd. Izmenjave informacij so peljale proti željeni demokratizaciji in decentralizaciji. Škandal v javnosti pa je leta 1987 sprožila 57. številka Nove Revije, saj predstavlja, kot pravi Spomenka Hribar, ena od avtoric omenjene revije, »intelektualno artikulacijo interesov in zahtev slovenskega naroda«.  Gre za zahteve o samostojni demokratični Sloveniji in njeni politični pluralnosti, kar pa je bilo za takratno oblast nedopustno, avtorjem so celo grozili s kazenskim pregonom. S tem se je začela t.i. »slovenska pomlad«.

Leto kasneje so zaprli štiri sodelavce Mladine, med njimi tudi takratnega urednika Francija Zavrla, kar je v javnosti sprožilo val ogorčenja in množične demonstracije za izpust četverice. Takrat je postalo povsem jasno, da je čas za odcepitev, da je klima za uresničitev dolgoletnih sanj prava.

Politika zavzame jasno, slovensko stališče

Slovenska skupščina je tako leta 1989 razglasila ustanovne amandmaje, ki so omogočili večstrankarske volitve naslednjega leta. To so bile prve demokratične večstrankarske volitve v Sloveniji po 2. svetovni vojni na katerih je zmagal Demos z Jožetom Pučnikom na čelu, predsednik Predsedstva Republike Slovenije pa je postal Milan Kučan.

23. 12. 1990 je sledil plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije na katerem se je 88,5 odstotka vseh volilcev izreklo za samostojnost. Po zakonu je morala biti ta odločitev uresničena v pol leta, zato je bila 25. 6. 1991 razglašena neodvisnost Republike Slovenije. Vmes pa je Jugoslovanska vojska začela razoroževati slovensko vojsko in po razglasitvi samostojnosti tudi napadla naše meje in letališča. Začnela se je deset dnevna vojna za osamosvojitev, postavljale so se barikade po državi. Vojaki Jugoslovanske Ljudske Armade – JLA so napadli, čeprav sami pravzaprav niso vedeli, za kaj se borijo. To je razvidno iz posnetkov naših vojnih dopisnikov, kjer se jasno vidi, da so vojaki povsem nezreli mladeniči, ki izpolnjujejo ukaze nadrejenih starešin, kar priča o sprevrženosti vojne logike.

Po podpisu brionskega sporazuma 7. 7. 1991 se je vojska JLA končno umaknila, sam sporazum pa so mnogi razumeli kot kapitulacijo, vendar zaradi nemirov drugod po Jugoslaviji, Slovenija postane politično in vojaško-strateško nezanimiva. Maja 1992 so Slovenijo priznali še Združeni narodi in osamosvojitev je končno tudi mednarodno sprejeta.

In Slovenija danes?

Začela bi kar z besedami Esada Babačića, pesnika in novinarja: » /…/ ta demokracija je tako vsemogočna, na nek način tako neoprijemljiva, ne moreš je prijeti za nič, ona te pa drži z vseh strani in to se mi zdi da je stanje duha zdaj, tudi v Sloveniji , da je to naš pekel.  Ta nemoč in nezmožnost videti od kod te prebada, od kod ti grozi.« Naši osamosvojitelji postajajo naši rablji, sistem v katerem živimo danes pod pretvezo svobode, obladuje vsak naš korak. Tako zelo željena demokratizacija je prinesla nove, prav tako strašne in grozljive razsežnosti. Koliko se je dejansko spremenilo v teh dvajsetih letih? Je bil takratni duh osamosvojitve edina svetla zvezda naše zgodovine? V to nas želijo prepričati elite, ki imajo od takšnega stanja koristi. Zato se moramo mladi in drugi začeti zavedati, da se spremembe res da dogajajo počasi in redko, vseeno pa brez angažiranja, brez preizkušanja mej ostanemo na mestu. Potrebna je akcija za reakcijo oziroma, ničejansko rečeno, volja do moči – pa ne vojaške, ampak intelektualne.

 

PREBERITE TUDI:

KULTURNA LITERARNA DEDIŠČINA: http://www.e-neo.si/si/dejavno/kulturna-literarna-dediscina/

SODOBNA UMETNOST - SVOBODNA KOT PTICA?: http://www.e-neo.si/si/atraktivno/sodobna-umetnost-svobodna-kot-ptica/

UMETNOST JE POLITIČNA: http://www.e-neo.si/si/atraktivno/umetnost-je-politicna/