Dnevno spremljamo novice, skozi katere lahko opazujemo razčlovečenost in pomanjkanje sočutja.

Kapitalistični  gospodarski sistem si je za svojo najvišjo vrednoto postavil boj, njegovi posamezniki pa se v iskanju smisla spopadajo z latentno krizo lastne identitete. V okviru kampanje Svetovni pohod za mir so se pri Društvu za civilno družbo Slovenije LOM konec oktobra na Filozofski fakulteti odločili organizirati predavanje o iskanju notranjega miru skozi borilne veščine. Sodelujoči so opisali nekaj možnih poti, ki posamezniku omogočijo globlji stik s samim seboj.

Skozi predstavitve veščin Taijiquana, Aikida, Bompu Zena in Shaolin gong fuja, ki ga je predstavil Milan Kapetan, predstavnik Shaolin Temple Slovenija, so sodelujoči predstavili različne poti, ki vodijo k bolj ozaveščenemu posamezniku. Žiga Tršar, učitelj na Taiji Inštitutu, pravi, da je Taijiquan raziskava odnosov med dvema človekoma, ki navkljub konfliktom lahko sodelujeta ali vsaj sobivata. Čeprav so v borilni veščini odnosi preprosti, vsebujejo nešteto sprememb. Taijiquan uči, da je možno sodelovati z nasprotnikovo silo in jo uporabljati. Filozofski koncept taiji, ki ni isto kot taijiquan, govori o soobstoju nasprotij, kjer je neizogiben tudi konflikt. Dušan Osojnik, Bompu Zen učitelj, je poudaril, da zen ni borilna veščina, saj gre v najožjem pomenu besede za meditacijo, ki se ji reče zazen, v širšem pa za posameznikov odnos do sveta, do vsega, s čimer se posamezniki srečujejo skozi vse svoje življenje. Najpogosteje je posledica tistega, kar se dogaja zunaj človeka, njegov notranji odziv – skozi mišljenje in čustvovanje. Po njegovih besedah duh zena predstavlja eno temeljnih stičnih točk vsega človeštva, saj pooseblja vse tisto, česar ni mogoče izreči in zato tudi ne slišati, kar pa prinaša spoznanje izvorne človeške narave, ki je od vekomaj v vsakem posamezniku in je temelj religij ter mističnih izročil človeške zgodovine. Tega si ne more nihče lastiti, saj je zunaj dosega »jaz, moj in mene«. Vsi veliki mistiki, modreci ali svetniki najrazličnejših religij so »to« neposredno izkusili in naj so si še tako prizadevali, »tega«, razen skozi najrazličnejše prispodobe, drugim niso mogli razložiti. Bompu zen je po Dušanovih besedah osnovna, uvodna praksa v svet zena. Začetek poti brez poti, trkanje na vrata brez okvirjev, saj beseda zazen pomeni »samo sedeti« in delati nič drugega. Tudi ne »meditirati«, saj je to že neko opravilo in cilj. Pri zazenu ničesar ne iščeš, niti notranjega miru, torej ničesar, okoli česar bi se lahko zapletal um. Zen nič ne obljublja in prinese ogromno, saj se pojavi notranja modrost, ki odstre vse tisto, kar to notranjo modrost prekriva, vse druge nepotrebne stvari odpadejo. Kot pravi Dušan iz lastnih izkušenj, se stvari preprosto postavljajo na svoje mesto v pravem času in na pravi način, na vseh področjih življenja. Vse drugo je zanj nakladanje in duhovno govoričenje o notranjem miru in podobni navlaki. Uporabi misel Mumonkana, kitajskega modreca zena iz 13. stoletja, ki pravi: »Človeški um je temelj vsega budizma, zato na poti v zen ne more biti ne praga ne vrat. Kakorkoli že, z nepotrebnim govorjenjem v brezvetrju dvigamo nevihtne valove in se pretvarjamo, da celimo smrtne rane, čeprav nikomur ni bil skrivljen en sam las. Kdor skuša razumeti zen prek besed drugih, je kakor tepec, ki se praska po podplatu sandala, čeprav ga srbi noga.« Kot poudarja Dušan, zen ni mesto za deljenje nasvetov in receptov, kako srečno živeti, temveč skozi zazen  prakso nenehno neposredno izkušati trenutek tukaj in zdaj. Opazuj, kaj vse se dogaja v tebi oziroma zunaj tebe, ko sediš pri miru ter z vzravnano hrbtenico in priprtimi očmi skozi običajno dihanje zreš predse. Sensei Roman Leohar je predstavil svojstven Aikido stil, Daikukan Aikido. Po njegovih besedah je resnična vloga razuma, da človeku ob tem, ko hodi po poti Srca, uspe preživeti v materialnem svetu, v katerem smo izključno zato, da duša skozi fizične izkušnje zmore akumulirati nova spoznanja in novo zavest. Razum seveda misli, da je namen živeti »srečno ali bogato«, ampak tako je zato, ker egocentrično predvsem samemu sebi želi vse dobro, na kar nas navajajo že pravljice. Svoje poti smo si v veliki meri že izbrali pred zadnjim fizičnim rojstvom, razum pa se ukvarja predvsem z izbiranjem ovinkov. Roman znotraj besedne zveze »pot k sebi« izpostavi vprašanje, kaj naj bi pomenilo pravzaprav »k sebi«? Pravi, da zares »vemo« samo tisto, kar smo neposredno doživeli, vse drugo pa smo »izvedeli«. Po njegovih besedah se najde pot k sebi tako, da se izgubi tisto, kar je človek prej »mislil«, da je, vendar pa tega paradoksa Egu ni možno vnaprej razložiti. Aikido je veščina, ki je produkt preseženega bojevništva (ko proučevanje nasilja preseže kritično mejo, se lahko prevesi v novo kvaliteto), ki pa realistom daje vtis neresnosti odnosa do resnične potencialne ostrine medčloveških konfliktov. Nove kvalitete te vrste se rojevajo skozi tako imenovane mistične izkušnje oziroma predrtja meja običajnih percepcij. Roman opozori, da formalni nastanek veščine Aikido sovpada tudi s porazom japonskega militarizma, torej s koncem druge svetovne vojne. Okupacijske sile so na japonskem otočju po vojni težile k zatiranju tradicionalnih japonskih borbenih veščin. Za razliko od Aikida so druge veščine, ki so bile najbolj razširjene, kmalu začele privzemati prozahodne športne karakteristike, da so prva leta po vojni lahko javno preživele. Ko se lotevamo Aikida na njegov način, začnemo s praktičnim spoznavanjem povsem novih konceptov delovanja lastnega telesa oziroma točneje, tistega, v katerem bivamo. Skupaj z njim začnemo postopoma uporabljati mentalne projekcije oziroma zavestni namen, medtem ko ga telo realizira. Aikido tehnike torej izvirajo iz »predhodne izkušnje«, da smo vsi Eno, čeprav se vidimo fizično ločene. S takšno empatijo je zato pač nesmiselno programirati reakcije, ki bi bile s to perspektivo v nasprotju. Zaključki tehnik z udarci, brcami in zlomi zato ne sodijo v to veščino. In to je v praktičnem borbenem smislu lahko paradoksalno. Če Aikido tehnike prakticiramo z ustrezno mero posluha, te ne merijo v vnaprej določeno oziroma vsiljeno smer, temveč navajajo na upoštevanje smeri primarnega toka gibanja. Navajajo torej na upoštevanje tudi nasprotnikove energije, ne glede na to, v kakšno izrazno obliko je bila ta vložena. Vodilo, ki vodi Romana v tem življenju, je, da je najbolje dvomiti v tisto, kar »misliš«, da veš, in pravočasno poslušati signale.

Ob mojem vprašanju, kaj se pridobi s treningom Aikida, me je Roman opozoril na potrebo po tem, da bi morali vedno kaj pridobiti, ki jo pripisuje razumu. Zanj bi bilo lažje govoriti o tem, kaj je izgubil. In ravno to opazko se mi zdi pomembno izpostaviti na koncu. Vzgoja v kapitalističnem duhu pomeni tudi nenehno pridobivanje in borbo za dobrine. Bojuješ se za službo, za sprejem na najboljšo šolo, za stanovanje, plačo, ugled … Ker misliš, da bo potem življenje lepše, znosnejše, če že ne srečno. Verjameš, da vse potrebuješ in verjameš, da si vse to lahko priskrbiš, če se boš le dovolj potrudil. Brez te vere življenje v takem sistemu nima vrednosti in smisla. Kot ugotavlja Šmitek v svoji knjigi Srečevanja z drugačnostjo, se je prebujajoč individualizem pri nas že od 17. stoletja dalje povezoval z neustavljivo željo po potovanjih. Pobude so bile različne, med drugim tudi duhovne, saj nas je očarala eksotika in verska vznesenost. Prav tako, kot smo nekoč hrepeneli po dosegu daljav, danes iščemo pot, kako preseči daljave v sebi. Ob vsakem srečanju s tujim in drugačnim se sočasno oblikuje tudi naša kulturna identiteta, isto pa se dogaja prek poznavanja različnih borilnih veščin, ki omogočajo novo samorefleksijo. Ta nas na različne načine bogati in omogoča tesnejši stik s samim seboj. 

PREBERITE TUDI:

OSEBNOSTNA RAST: http://www.e-neo.si/si/atraktivno/osebnostna-rast/

NEVRO-LINGVISTIČNO PROGRAMIRANJE: http://www.e-neo.si/si/atraktivno/nevro-lingvisticno-programiranje/

TEHNIKE SPROŠČANJA: http://www.e-neo.si/si/osebno/arhiv/tehnike-sproscanja/