Katalin Varga (Hilda Péter) je mlada ženska v oddaljeni vasi.

Naslov: Katalin Varga Leto: 2009 Država: VB, Romunija Žanr: Drama Dolžina: 82 min Režija in scenarij: Peter Strickland Igrajo: Hilda Péter, Tibor Pálffy, Melinda Kántor, Norbert Tankó, Laszlo Matray

Njen mož (Laszlo Matray) izve, da mu je lagala glede očetovstva, saj je bil njen sin Orbán (Norbert Tankó) spočet med posilstvom z neznancem. Njen mož jo skupaj z otrokom vrže iz hiše. Pod pretvezo, da gresta obiskati bolno babico, se mati in sin podata na pot s konjem in vozom, vožnja po osamljeni pokrajini Transilvanije pa priča o Katalinini melanholiji in osamljenosti. Prispeta v Jadzeredo, kamor se je junakinja napotila izvršiti svoje maščevanje. Zanjo je to vrnitev v kraj, v katerega se ni hotela nikoli več vrniti, vendar pa je to edini način, da se lahko za svojo krivico maščuje. Film, ki vzbuja sočutje o travmatičnih posledicah posilstva, v ospredje postavlja ruralni feminizem kot edino možno pot.

Režiser je skušal prikazati odnos, ki ga imajo ljudje do narave in njihovo bogato kulturno življenje. V filmu Katalin Varga je Strickland želel pripovedovati o zelo tradicionalnih temah maščevanja in odrešitve, saj je ta motiv v družbi zelo močan in poln protislovij. Mnogo  pozornosti je namenjene katolicizmu, barviti pokrajini Transilvanije, pomembna pa je tudi integracija ljudskih pesmi, saj je režiser njihov veliki pristaš. V filmu celoten zvočni dizajn igra pomembno vlogo. Kot je na premieri povedal režiser, so zvočno podobo izdelovali poleti 2007, potem pa so ves material izgubili in morali vse skupaj ponovno zbrati. Zanj je med snemanjem filma največja frustracija to, da ne moreš snemati, ampak samo čakaš, ker nimaš na razpolago dovolj virov. Snemanje, ki je potekalo dve leti in pol, ima v lepem, romantičnem spominu, saj so se z igralci dobro razumeli, živeli v skupni hiši in ustvarili nekakšno majhno skupnost. Z denarjem, ki ga je dobil iz sklada, je lahko film posnel, ne pa tudi naredil. Njegovo sporočilo za vse mlade režiserje je, da naj vztrajajo ne glede na vse.

Katalin Varga je njegov celovečerni filmski prvenec. Gre za povsem neodvisno produkcijo, ki se je počasi odvijala skozi štiri leta. Film je fatalistična tragedija, konec je pravzaprav jasen že na začetku in nas ne preseneti, a kot pravi režiser in scenarist Strickland, ni hotel napisati zapletenega scenarija. Ne glede na vse ima glavni lik Katalin na koncu priložnost, da se izvleče iz godlje in morda preživi, vendar pa je preveč ponosna in moškemu, ki jo sprašuje po razlogih, zakaj je morila, pljune v obraz. Nauk, ki ga lahko povlečemo iz filma je, da morilec nima pravice do življenja. V ozadju je torej realistična logika, da mora biti zločin kaznovan. Režiser je ta element vnesel v film, ker v resničnem življenju po njegovem mnenju pravici pogosto ni zadoščeno. Tisti moški, ki na koncu ubije Katalin ni 'bad guy', saj ni nikoli izvedel, zakaj je morila in bo moral do konca življenja živeti s tem vprašanjem. Pravzaprav so vsi glavni liki v filmu precej bolj kompleksni od običajnih, saj črno-bela morala pri njih preprosto ne deluje. Tudi Katalin, ki zakon vzame v svoje roke in se maščuje svojim mučiteljem, svoje bodoče žrtve najprej preuči in se prepriča, če si kazen še vedno zaslužijo. Tako se ji zalomi, ko naleti na svojo končno tarčo, človeka, ki jo je pred desetletjem posilil in ugotovi, da je ljubeč mož do svoje žene in se nam nikakor ne kaže v slabi luči. Katarzo film doživi s pripovedovanjem občutkov, ki jih je Katalin imela med posilstvom neposredno v obraz tistemu, ki ji je to storil. Nekje na sredini se njen jezik spremeni v nekakšno povedko, ki priča o tem, da je s to izpovedjo svoje skrivnosti odprla vrata v razumevanje svojih norih dejanj. Pripoved sklene v mirnem tonu, z nekakšno vdanostjo v usodo, saj povratek ni mogoč in z občutkom, da so božja pravljična bitja na njeni strani, saj jo od tistega nesrečnega večera še vedno varujejo.

Film je močan prav zaradi zgodbe, ki je zgrajena na kompleksnih likih, minimalističnih stranskih učinkih, dobri fotografiji neizprosne idilične pokrajine in seveda na zvoku, ki pravzaprav vzporedno pripoveduje zgodbo. Surove resnice človekove narave opeva s poetično melanholijo nezemeljskih šumov. Film vzbuja čustva s pomočjo osupljivega součinkovanja zvokov in podob, za nameček podkrepljenih še s tesnobno glasbo. Atonalna pošastnost odmevanja zvoka ustvari prodorno razpoloženje, ki napolni film s sovražno slutnjo. Konec koncev gre za s srebrnim medvedom nagrajeni filmski prvenec za zvočno oblikovanje. Morda zgodbo malce zmoti stremljenje po doseganju ideala moralne sodbe in fatalizem, ki sta prepletena z nadnaravnim, vendar pa po drugi strani prav ti elementi ponujajo dodatno pojasnjevanje za ravnanje glavnih likov v določenih situacijah.  

Kmalu nam postane jasno, da je cesta, ki jo je ubrala Katalin, enosmerna, kar nas navede na sklep, da gre za tragedijo. Na pot se poda, da se maščuje za posilstvo izpred enajstih let. Motiv zgodbe je vsem jasen in čeprav se odvija nekje na zelenih planjavah Transilvanije, jo lahko preselimo v mesta, prav tako pa je tudi brezčasna. Da se dogaja v sedanjiku, izvemo, ko glavna junakinja uporabi mobilni telefon. Ves čas nad Katalin visi grozna skrivnost. Iz njenega pogleda veje groza, ko uzre temen gozd, obraz pa ji zaprepadeno onemi. Film vsebuje polno motivov o grehu. Gozd neizprosno zahteva dolg in spominja na projekcijo notranjega nemira Katalin, ko vidi, da svoje maščevanje lahko udejanji, prav tako pa predstavlja prostor, kjer je bila napadena in ob pogledu nanj vse znova podoživlja. Stricklandov film nas na trenutke zbega in preseneti, v sebi pa nosi večna vprašanja in dileme o kazni, maščevanju in morali. Ves čas nas drži v primežu trepeta in pričakovanja najhujšega, vse skupaj pa spremlja pridih nadnaravnosti, ki na trenutke vodi tudi v transcendenco.  

PREBERITE TUDI:

NADREALISTIČNO DOJEMANJE GOTOVEGA SVETA: http://www.e-neo.si/si/atraktivno/nadrealisticno-dojemanje-gotovega-sveta/

SPREHOD SKOZI SODOBNO UMETNOST: http://www.e-neo.si/si/atraktivno/sprehod-skozi-sodobno-umetnost/

ČAS DIVJIH PARIŠKIH NOČI SKOZI OČI TOLOUSE LAUTRECA: http://www.e-neo.si/si/atraktivno/arhiv/cas-divjih-pariskih-noci-skozi-oci-toulouse-lautreca/