... so ključnega pomena za uspešno delovanje posameznika.

V nadaljevanju si lahko preberete nekaj zanimivih tehnik, katerih poznavanje lahko vodi k učinkovitejši osebnostni rasti in izboljšanju medsebojnih odnosov ter uspešnejši komunikaciji na vseh področjih in jih je mogoče takoj integrirati v osebno življenje.

 

Štiri stopnje učenja

Joseph O'Connor in John Seymour, avtorja slovite knjige Spretnosti sporazumevanja in vplivanja: uvod v nevrolingvistično programiranje (NLP), poudarjata, da lahko zavestno iz sveta sprejemamo le majhen del informacij, jih pa veliko več nezavedno zaznamo in se nanje odzivamo. Naša zavest naj bi lahko sledila samo sedmim spremenljivkam ali podatkom hkrati (plus ali minus dva). Učenje se tako deli na štiri stopnje:

1. Nezavedna neusposobljenost
2. Zavestna neusposobljenost
3. Zavestna usposobljenost 
4. Nezavedna usposobljenost

Pri tem se moramo zavedati dejstva, da gre pri vsakem pristopu k učenju nečesa novega najprej za nezavedno neusposobljenost. Pri začetkih učenja nečesa do zdaj nepoznanega tako sprva nimamo pojma o ničemer in kmalu začnemo odkrivati prve omejitve. Za primer lahko vzamemo vožnjo avtomobila. Na drugi ravni zavestne neusposobljenosti tako pri vožnji avtomobila delamo številne napake; preostro zavijamo, popolna pozornost je usmerjena na cesto in drveča vozila mimo nas. Nato pridemo do tretje ravni, tako imenovane zavestne usposobljenosti, ko smo se po besedah O'Connorja in Seymourja naučili spretnosti, nismo pa je še usvojili. Na primer: znamo voziti avto, vendar nam sama vožnja še vedno jemlje vso pozornost. Cilj prizadevanj je po navadi  nezavedna usposobljenost, ko se vsi s težavo naučeni drobni vzorci povežejo v tekočo vedenje. Zdaj med vožnjo ne čutimo več take napetosti, spretnost je namreč postala nezavedna in večino dejanj opravljamo popolnoma samodejno. Med vožnjo si na primer ogledujemo okolico, mimobežne ljudi in poslušamo glasbo. Vzorci se torej na tej točki povežejo v navado. Toda NLP pri tem opozarja, da navade in nezavedno samodejno delovanje včasih niso najbolj učinkoviti, saj ravno zaradi nezavedne usposobljenosti lahko spustimo kakšen pomemben vtis ali podatek. Ponovno učenje gre tako lahko v smeri od druge do četrte stopnje, pri čemer upoštevamo več možnosti. 

 

Uspešno delovanje

NLP za uspešno delovanje poudarja predvsem tri pojme:

1. Cilj
2. Čutna ostrina
3. Prožnost

Prva izmed spretnosti je po mnenju O'Connorja in Seymourja vsekakor dobro poznavanje cilja, za katerim naj bi stale osebne vrednote, saj bomo le tako dosegli visoko stopnjo samoaktualizacije oziroma samouresničitve. Osebne vrednote pa morajo vsekakor biti razumsko in čustveno usklajene z osebnostjo. Schwarz in Schweppe poudarjata naslednje lastnosti uspešno zastavljenega cilja: konkretnost, pozitivna oblikovanost, trden časoven okvir in dosegljivost z lastnimi sposobnostmi. Daljnosežne cilje lahko razdelimo tudi na manjše enote oziroma delne cilje (chunks), saj bo tako uresničevanje glavnega cilja potekalo postopoma in uspešnejše, manjši cilji pa nam bodo pri tem dajali povratne informacije. Zato moramo na poti do cilja okrepiti tudi motivacijo in ozavestiti lastne vrednote, kar pripomore k zelo pomembnemu zavedanju samega sebe.

Schwarz in Schweppe poudarjata, da je prvi korak k doseganju cilja zapis vaših petih najpomembnejših vrednot, čemur sledi zapis petih dejavnosti, ki jih že opravljate ali si jih samo predstavljate in vključujejo te vrednote. Pri tem sta potrebni doslednost in metodičnost. Narišite si tabelo in v vodoravno vrsto napišite pet ključnih vrednot, v navpično vrsto pa pet dejavnosti in nato za vsako vrednoto ocenite dejavnost z vrednostmi od ena do pet, pri čemer ena pomeni zelo dobro, pet pa zelo slabo. Sledi seštevek ocen vsake vrstice, ki ga delite s pet; čim manjša je vrednost, tem bolje v dani dejavnosti uresničujete svoje vrednote. Tudi urjenje v čutni ostrini je po predpostavki NLP izjemnega pomena, saj si z njim povečamo svoje filtre zaznavanja in lahko opazimo različne odtenke zaznav, na katere prej nismo bili pozorni. O'Connor in Seymour to imenujeta zaznavna občutljivost, ki je pomembna predvsem pri procesu komunikacije. Poleg tega pa je pri vsakem delovanju treba uporabiti načelo prožnosti in se zavedati dejstva, da je vedno na voljo več alternativ.

 

Preokvirjanje

Tehnika preokvirjanja (reframing) je vnovično uokvirjanje nečesa, saj predstavlja tehniko, ki predmetu oziroma dogodku uokvirjanja postavlja nove okvire. Notranja slika se po mnenju avtorjev tako spremeni zaradi »čustveno usklajenih novih interpretacij in s tem tudi subjektivnih zaznav«. Če nam uspe razmišljanje oziroma presojo spremeniti na čutno-zaznavni ravni, bomo neugodno situacijo začutili manj negativno in morda celo ugodno. Avtorja predlagata uporabo te tehnike pri reinterpretaciji oziroma branju bolezenskih signalov. S to tehniko bolezni postavimo nov okvir; namesto, da bi jo razumeli kot nekaj neprijetnega, lahko »bolezenske znake razumemo kot sporočila nezavednega, ki pozivajo k spremembi«. Pri tem tudi O'Connor in Seymour poudarjata, da je pomen vsakega dogodka odvisen od okvira, v katerega ga postavimo, saj se ob spremembi okvira lahko spremeni tudi pomen.   

 

Miltonov model jezika

O'Connor in Seymour razlagata, da je »trans idealno duševno stanje za raziskovanje in obnavljanje enkratnih notranjih virov moči«. Ustanovitelja modela nevrolingvistično programiranje, Richard Bandler in John Grinder, sta leta 1974 sodelovala z Miltonom Ericsonom, čudaškim, a izjemno prodornim hipnoterapevtom, ki je bil med drugim tudi ustanovitelj in predsednik Ameriške družbe za klinično hipnozo. Ericson je imel velik občutek za zaznavanje vseh drobnih signalov neverbalnega vedenja. Medtem ko tehnike metamodela temeljijo na iskanju natančnega pomena jezikovnih vzorcev, je Ericson »uporabljal jezik na umetelno nejasne načine, tako da so si ga njegovi pacienti lahko razlagali s pomenom, ki je bil zanje najprimernejši,« razlagata O'Connor in Seymour. Kot še poudarjata avtorja, je trans stanje, v katerem smo zelo motivirani za notranje usmerjeno učenje iz nezavednega in ni pasivno stanje, pri katerem bi bili pod vplivom nekoga drugega, saj odnos med klientom in terapevtom prežema sodelovanje. Podlaga za razumevanje sveta nekoga drugega pa sta empatija in visoka stopnja čustvene inteligence. Pri tem je seveda pomemben tudi način govora. Najbolj učinkovito se namreč lahko izzove mirno notranje stanje z mehkim in počasnim glasom. Terapevt torej pri tej metodi vse opisuje zelo nejasno in posplošeno, tako da klient v sam okvir povedanega lahko vstavi svojo izkušnjo.

 

PREBERITE TUDI:

NEVRO-LINGVISTIČNO PROGRAMIRANJE: http://www.e-neo.si/si/atraktivno/nevro-lingvisticno-programiranje/

PREBERITE MISLI SOGOVORNIKA: http://www.e-neo.si/si/atraktivno/preberite-misli-sogovornika/

LJUBEZEN NI ZALJUBLJENOST: http://www.e-neo.si/si/osebno/ljubezen-ni-zaljubljenost/