Tako so začeli na njo gledati tudi impresionisti.

Claude Monet je na tak način svet videl med prvimi in ni čudno, da se je ta umetniška smer poimenovala po njegovi sliki, Impresija: vzhajajoče Sonce, ki je bila prvič razstavljena v ateljeju fotografa Félix Nadarja.

Claude Monet in njegove obsesije

Sprva je Monet moral poslušati kritike, kot večina umetnikov, ki so začeli delati po svoje. Monet je s svojim sproščujočim, življenjskim stilom znal zadeti barve in prikazati igro senc in svetlobe, ki se je spreminjala, medtem ko je on slikal. Sam je rekel, da so barve njegova največja obsesija, veselje in obup. Ni mogel prestati niti trenutka v dnevu, ne da bi razmišljal o tem. Celo na pogrebu prijateljice se je zazrl v njen obraz in razmišljal o odtenkih, ki jih ponuja. Vse ga je lahko inspiriralo in navdušilo. Ko je v Givernyu najel hišo, si je posadil vrt in uredil ribnik, ne da bi ga na začetku sploh imel željo naslikati. Pa vendar je njegova serija lokvanjev in ribnika ena izmed najbolj znanih in dragocenih.

Impresionisti

Slikarji poznega 19. stoletja so se poskušali popolnoma znebiti dela v ateljejih in hoteli slikati na prostem, kjer so lahko bolje preučevali svetlobo ob različnih dnevnih časih, tako da so ob tem delali študijo enega motiva ob različnih delih dneva. Njihov način slikanja je bila igra tankih in debelih čopičev, z mehkimi in trdimi potezami. Barve na platnu niso želeli mešati, tako da so velikokrat kakšni odtenki precej kričeči, a se vseeno skladajo s celotno sliko.

Fotografija kot umetnost

Kot je bil impresionizem v tistem času neka nova smer v slikarstvu, je bil piktorializem v fotografiji. Monetov glavni cilj je bil fotografijo približati sliki, tako da je popolno nasprotje dokumentarni in »straight« fotografiji, ki želita predvsem »kruto« realnost. Piktorialisti so se želeli približati slikarstvu predvsem zaradi tega, da bi začeli fotografijo spoštovati kot umetnost.

Piktorialisti

Julia Margaret Cameron je bila ena izmed redkih žensk v tej struji, ki je dobila fotoaparat kot darilo, da ji ne bi bilo dolgčas. Kmalu pa je začela svoje sorodnike uporabljati kot modele, da so ji pozirali predvsem v sakralnih motivih. Portretirala je rada predvsem ženske člane družine. Njene fotografije so zelo mehke, malo zamegljene in zasanjane. Medtem ko je Henry Peach Robinson želel skozi vsako fotografijo podati zgodbo, bil je verjetno tudi prvi fotograf, ki se je igral s fotomontažo. Njegove fotografije so bile predvsem dramatične, mogoče včasih celo malo groteskne.

Vsem piktorialistom je bilo skupno, da niso uporabljali ostrega fokusa, da so se igrali v temnici in so imeli tudi kakšne premaze čez leče, da so dosegli določen učinek. S fotografijo so se igrali, kot so se slikarji s svojimi slikami. Hoteli so jim pustiti svoj pečat. V tistem času so bile vse fotografije v črno-beli ali sepia izvedbi.

Digitalna doba

V današnji dobi digitalne fotografije se samemu piktorializmu v večini primerov ne nudi več primernega spoštovanja. Lažje je narediti primerno sliko, imamo tudi več možnosti igranja z barvami. Pa vendar naj bi bila prava piktorialistična fotografija črno-bela ali sepia, saj s temi toni dodamo neko skrivnostnost.

Fotografirati Monetove motive in jih popolnoma spremeniti v piktorialistične fotografije bi bil greh. Pri tako velikem oboževalcu barv je le-te potrebno ohraniti in ga z njimi častiti. Ni težko najti primernih motivov, le treba je odpreti oči in se pustiti impresionirati.

PREBERITE TUDI:

68. Beneški filmski festival fasciniral: http://www.e-neo.si/si/atraktivno/68-beneski-filmski-festival-fasciniral/

Fenomen Laibach: http://www.e-neo.si/si/atraktivno/fenomen-laibach/

Sprehod skozi sodobno umetnost: http://www.e-neo.si/si/atraktivno/sprehod-skozi-sodobno-umetnost/