Fenomen Laibach

Vse, kar je vseboval, je bil črn križ, ob njem pa je bilo zapisano ime – Laibach. Takrat se je mesto predramilo, z njim pa tudi svet...

Razstava Gesamtkunst Laibach, Temelji 1980–1990 v Mednarodnem grafičnem likovnem centru,

15. 4.–6. 6. 2010

Kustosinja razstave: Lilijana Stepančič.

Izbor del: Lilijana Stepančič, Laibach.

Postavitev razstave: Lilijana Stepančič, Ana Kogovšek, Laibach.

...S plakatom je takrat še anonimna glasbena in umetniška skupina Laibach prvič opozorila nase. Zaradi zgodovinsko spornega imena Laibach, podobe članov skupine, v katerih so ljudje videli naciste in živih nastopov, ki so bolj spominjali na sporočanje politično propagandnih vsebin, kakor na običajen rock koncert, je občinstvo v skupini videlo rušitelja državne ureditve. S provokativno uporabo simbolov in estetike totalitarističnih ideologij je skupina postala prepoznavna kot svojevrsten kulturni pojav že v času bivše Jugoslavije, kamor je takrat spadala Slovenija, v devetdesetih letih 20. stoletja pa smo priča zanimivemu pojavu, saj je nova oblast zaradi velikega mednarodnega uspeha zasedbi priznala njeno veličino. Tako je nekoč najbolj preganjana skupina sedaj nastopala skupaj z ljubljanskimi filharmoniki, v tujini pa so nastopali na kulturnih dogodkih pod sponzorstvom slovenske vlade. Letos mineva trideset let od ustanovitve skupine Laibach, ki je od leta 1984 delovala kot del političnega in umetniškega kolektiva Neue Slowenische Kunst (NSK). V njem je bil Laibach zadolžen za ideološko vodstvo. Poleg njega je bila njegov sestavni del tudi skupina slikarjev (IRWIN), gledališka skupina (Scipion Nasice), v naslednjih letih pa se je organizacija NSK-ja razširila, saj se ji je pridružil še oblikovalski studio Novi kolektivizem, arhitekturna skupina Graditelji ter Oddelek za čisto in praktično filozofijo. Po ustanovitvi NSK je likovno tradicijo Laibachov prevzela skupina Irwin in s tem tudi najbolj znane motive Malevičevega križa, jelena, metalca in skodelico kave, ki izvorno pripadajo Laibachu. Po razkroju NSK, ki se je v prvi polovici devetdesetih let postopno reformiral v globalno državo, so se posamezne skupine naprej razvijale vsaka po svoje, Laibach pa se je občasno začel spet pojavljati tudi v galerijah. V letu 2009 je tako v Muzeju moderne umetnosti Sztuki v Łodzu na Poljskem postavil svojo prvo retrospektivno razstavo, v letošnjem letu pa si sledijo tri galerijske predstavitve njihovega dela v Ljubljani (MGLC), v Trbovljah (Delavski Dom) in v Zagrebu (HDLU).

Poslanstvo skupine Laibach

 

Glasba, ki jo izvaja skupina, je avtentična, saj je skozi svoj glasbeni izraz izoblikovala edinstveno mešanico, v kateri najdemo prvine industrijskega rocka ter sodobne klasične in elektronske glasbe. V tej mešanici preučuje politični sistem in popularno kulturo na način, da zlije skupaj politično ideologijo in popularno glasbo. Čeprav je Laibach v prvi vrsti glasbena skupina, pa njeni člani sami skrbijo za grafično podobo in scenografijo, objavljajo filozofska in teoretična besedila, se spogledujejo z gledališčem, imeli pa so tudi nekaj likovnih razstav. Skupina se udeležuje pomembnih festivalov, večkrat je s svojimi turnejami obkrožila svet, o njej nastajajo knjige, časopisni članki, dokumentarni filmi…

Skupina je poleg tega vedno budno spremljala dogajanja v družbeno-političnem življenju doma in po svetu ter neumorno opozarjala na njegove negativne elemente.Ko njihova glasba utihne in dobimo priložnost za razmislek, se nas poloti nekakšno nelagodje. Občutimo strah, obenem pa smo tudi fascinirani. Laibach nas na koncu svojega koncerta sooči z dvoumnim zaključkom in nam poraja nadaljnja vprašanja. To, kar pravzaprav počne, je prevod totalitaristične ideologije v glasbo, poleg tega naredi slišno oblast, ki se zrcali v njej. Zato je totalitarizem Laibacha pravzaprav potlačeni totalitarizem tistih, ki ga v njem zaznajo. S tem nas prisili, da se začnemo spraševati o svojem položaju in zavzamemo stališče. Njihovo poslanstvo je omogočiti posameznikom, da se razvijejo v svobodne, avtonomne državljane, ki bodo zmožni kritične presoje in bodo ustvarili družbo, v kateri bo vladala svoboda javnega diskurza in kjer se bo javnost organizirala brez vmešavanja države.

 

Kompleksna postavitev razstave - od teorije k praksi

 

Razstava je na multimedijski način predstavila skupino. Na primeru vizualne kulture je predstavila prenos teoretske misli od Laibacha na NSK. Postavitev nam omogoča tudi pregled njihove zgodovine, saj so po tridesetih letih prvič zbrane in predstavljene slike, grafike, plakati, publikacije, časopisne strani, vabila, ovitki plošč, fotografije, scenografije koncertov, video in propagandni material, prav tako pa smo lahko videli tudi tri nove instalacije, ki so nastale posebej za razstavo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru. Ker so bili njihovi koncerti vedno kompleksno sestavljeni, saj so sami oblikovali grafično in scensko podobo, udarna pa je bila tudi koreografija, je razstava narejena v precej kompleksnem duhu. Ogledali smo si lahko prvo dekado njihovega ustvarjanja, napovedan pa je tudi katalog razstave, ki naj bi izšel post festum. Iz posnetkov njihovih prvih koncertov je razvidno, da so v publiko usmerjali žaromete, na platno projecirali sekirasto svastiko, pred pevčev mikrofon pa nameščali jelenje rogovje za večji občutek ritualnosti in iracionalnosti, s čimer je rock koncert dobil pridih arhaičnega in arhaično pridih sodobnega. Z uporabo tolkal in primitivne elektronike so predstavili hrup elektrarn, rudnikov in tekočega traku in s tem mistično upodobili težko industrijo.

 

Glasbena in teoretska umestitev

 

Moramo se zavedati, da so mnogi Laibach uvrščali v pank, preprosto zato, ker znotraj področja jugo rocka ni bilo druge klasifikacije za alternativne skupine, vendar pa so bili postpankovski že od začetka. Z ustvarjanjem »novih originalov«, kakor je skupina imenovala priredbe, je pod vprašaj postavila predpostavko o tem, da je Zahod najboljši. V svojem položaju v popularni glasbi je Laibach zavzel objektivno distanco, z njim pa je slovenska popularna kultura postala prisotna na zahodnem trgu, saj pri predelavi klasik ni šlo zgolj za poslovenjene izdelke, temveč je Laibach ponudil avtentično vzhodno obliko zapakirano na zahoden način. Preoblikoval je sam pojem popularnega, saj je s svojim dobrim trženjem omogočil prepoznavnost tudi bolj avtentični in drugačni glasbi, ne da bi se odrekel svojemu poslanstvu. Laibach je v likovno produkcijo prinesel postmoderno ustvarjanje, ki je bilo za mnoge takrat kontroverzno. Kot je razvidno tudi iz razstave, je povezal slikarstvo nove podobe, doma narejeno ustvarjanje punkovskih skupin, zgledoval pa se je tudi po praksah beograjske in zagrebške scene. Laibach je med sabo prepletel različne medije, glasbo, video, film, »visoko«, »nizko« in popularno kulturo, politiko ter umetnost. Različne simbole je združil v nezdružljivo zmes. Kot je bilo razvidno iz razstave, je Laibach nekakšna mešanica, ki vsebuje elemente nacizma, stalinizma in slovenske nacionalne mitologije, vsi pa so iztrgani iz konteksta in ne nudijo fiksacije pomena. S tem ideološki elementi, ki se upirajo artikulaciji, postanejo vidni. Čeprav se sama skupina nikoli ni hotela opredeliti in teoretsko umestiti, jo večina analitikov uvršča v retrogardo, ki pomeni retro princip ustvarjanja. V umetnosti so uporabljeni elementi iz zgodovine umetnosti, ki so spremenjeni, kopirani in se držijo temeljnega načela, da original kot tak ne obstaja več, kopirati pa je dovoljeno vse. Avantgarda in retrogarda nista v protislovnem odnosu, ampak se med seboj dopolnjujeta, njuna temeljna razlika pa je v avtonomnosti, za katero si je prizadevala avantgarda, na drugi strani pa je retrogarda neposredno odvisna od pretekle umetnosti. Svoje delovanje je Laibach vedno opredeljeval kot umetniško in ne politično izražanje.

 

Pomen razstave za sodobno družbo

 

Aktivist Marko Brecelj je na otvoritvi razstave med govorom Zorana Jankoviča vanj vrgel konzervo in zaklical: »Diktator, kultura ni Merkator!« ter s tem nekako »požegnal« samo razstavo. S tem mehkim terorizmom je pokazal neodobravanje in mačehovsko ravnanje oblastnikov do kulture. Kljub vsemu pa so Laibach svoje nestrinjanje in upor vršili bolj latentno, prefinjeno in kar je najpomembnejše – na daljši rok. Pravzaprav sam obstoj skupine pomeni, da je fašizem še vedno prisoten, le da je spremenil obliko, postal razdrobljen a zato nič manj močnejši. Po njihovem mnenju je prav totalitarizem, ki ti daje občutek svobode, najbolj totalitaren. In ravno zato je Laibach danes, ko smo priča porasti neofašizma, še kako aktualen.