Prosim vpiši svoje osebne podatke:





Ste pozabili geslo ?

POET RADOSTI, TONE PAVČEK

»Na svetu si, da gledaš sonce. Na svetu si, da greš za soncem. Na svetu si, da sam si sonce in da s sveta odganjaš - sence.«

POET RADOSTI, TONE PAVČEK
Foto: Jernej Babnik Romaniuk

Sončna duša Toneta Pavčka je zagotovo posijala v življenje vsakega izmed nas.




Že kot otrok sem na primer želela poslušati Jurija Murija v Afriki, znova in znova in verjetno ni otroka, ki te pravljice ne bi poznal. Njegov čut za pravičnost in lepoto življenja se je tako potihoma prikradel in privzgojil tudi v celotne generacije in jih navdihuje še danes. Nepopravljivi optimist, kot se je sam rad opisoval, je s svojo besedo, stihom in ritmom pesmi ravno to prešernost prenašal na narod. Moč njegove poezije je v preprostosti besed, ki so stkane tako čarobno in čisto, brez hermetične navlake, da se lahko dotaknejo tako otroka kot odraslega človeka.

Pesmi štirih

V povojnih časih, ko je bila literatura predvsem v službi oblasti, je pesniška zbirka leta 1953 z naslovom Pesmi štirih naletela na kar nekaj neodobravanja. Skupaj so Menart, Kovič, Zlobec in seveda Pavček ustvarili novo literaturo, literaturo usmerjeno v intimo človeka, v njegova osebna, notranja občutja, kar je bil popoln revolt propagandni literaturi. Taras Kermauner, pokojni priznani literarni zgodovinar, filozof in esejist, jim je v svojih zaletavih mladostniških letih očital premalo uporništva in jih proglasil za sentimentalne humaniste, oblast na drugi strani pa je v njih vseeno videla nevarnost. Rešilo jih je predvsem odobravanje publike in velik odmev po celotni Jugoslaviji. Nova smer v literaturi, imenovana intimizem,  je tako orala ledino prihajajočemu rodu literatov kot so Zajc, Makarovič, Strniša in Taufer, ki pa so v slovensko poezijo vnesli radikalizacijo literature. Intimizem je bil prvi korak k modernistični liriki.

Domoljub, ki je videl moč v slovenski besedi

V intervjuju z znanim novinarjem Ladom Ambrožičem, leta 2008, je Tone Pavček takole opisal svoje domoljubje, kot ga je doživljal sam: »Jaz sem že dolgo zaskrbljen za usodo slovenskega jezika, čeprav se tolažim z eno lepo mislijo: življenje samo je taka sila, da je neuničljivo in je jezik tudi neskončna sila, ki se neprestano obnavlja, kajti koncem koncev, ta slovenščina je od Trubarja, ki jo je začel, zdržala toliko in toliko let, ali pa od Brižinskih spomenikov. Meni pa moram reči, da mi je ta jezik, to je naš materni jezik,  dala dolenjska zemlja in ne moreš ven iz tega jezika. Moram reči, da je to, kako si se rodil v neki jezik, v neko jezikovno naročje, milost, ki te spremlja do konca. In potem rečeš, lepa je moja dežela, lepa do muke. Samo tu poje grleno grlo rim, samo tu so groze manj hude, samo tu lahko živim. Nikjer drugje ni mesta za slovenskega pesnika kot na svoji zemlji, kot v tej domovini. In domovina je zato, da jo ljubiš in domovine se ne brani z orožjem, ampak se jo brani s srcem.«

Že prej pa je bil srčno povezan in zavezan slovenski osamosvojiti. To ga je tudi stalo uredniškega stolčka na RTV-ju, leta 1972, saj je sloveniziral slovenski televizijski program, ko se slovenski besedi še ni smelo pripisovati prevelikega pomena. Tudi kot odgovorni urednik Cankarjeve založbe je bil kritično nastrojen do družbe in režima. Zavzemal se je za tiskanje literature, ki je predstavljala širjenje prostora svobode. Navsezadnje je ravno on prebral Majniško deklaracijo leta 1989 na Kongresnem trgu v Ljubljani, ki je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda.

V jeseni življenja

Oboževal je naravo, zemljo in na Primorskem, kjer je imel tudi svoje vinograde, resnično užival svojo starost. Besede, ki jih je govoril, so pele, njegovo celostno izražanje je bila neskončna pesem: »Življenje je ne samo sila, je neskončen dar. Vsako obdobje te obdaruje z nečem in meni se zdaj dozdeva, da sem na nekem lepem parobku ali zemlje ali ozare ali vinograda in to večerno sonce sije name in sem osvetljen v obrazu in samo še lahko rečem, kakšna tišina, kakšen mir, kako se lepo vse umirja in kako lepo je, da lahko rečem, hvala naravi in stvarstvu in ljudem, da sem živel

Njegov pesniški dar pa se nadaljuje z njegovo hčerjo, odlično igralko Sašo Pavček, ki je s svojim prvencem Obleci me v poljub, dokazala, da gre po stopinjah očeta. Tone Pavček ostaja še kako živ, saj je za seboj pustil neminljivo zakladnico pesniških biserov, bogat prevajalski opus, domoljubni zanos in nas naučil, kaj je to življenjska moč.

In če smo začeli z njegovimi verzi, bomo tudi končali: »So dnevi, so leta in so pomladi, ko se imamo preprosto radi. So trenutki, ko je treba na novo začeti in so ljudje, ki jih je treba preprosto objeti. Ta svet je lep, če nekomu nekaj daš. Ta svet je lep, če nekoga rad imaš, če stisneš roko komu, ki ga kaj boli. Ta svet je lep, če si človek do ljudi

PREBERITE TUDI:

KULTURNA LITERARNA DEDIŠČINA: http://www.e-neo.si/si/dejavno/arhiv/kulturna-literarna-dediscina/

NOVA ELEKTRONSKA PREOBLEKA KNJIGE - E-KNJIGA: http://www.e-neo.si/si/dejavno/nova-elektronska-preobleka-knjige-e-knjiga/

SPLOŠNA RAZGLEDANOST: http://www.e-neo.si/si/studiozno/splosna-razgledanost/

Manja Gatalo
Avtor: Manja Gatalo

Komentiraj članek

Za komentiranje člankov, moraš biti prjavljen! Prijava

Komentarji

Bodite prvi in dodajte svoj komentar

Oceni članek

Oceni članek:
povprečna ocena: 5.0 | Na podlagi 9 ocen



Se vam zdi članek koristen:

    


OGLAS
Pošljite mi
TISKANE IZVODE
revije e-neo
Izpolnite naročilnico
OBJAVI
svoj članek, video
ali fotografijo na e-neo
Oddaj članek