To bo prva produkcija režiserja Boruta Šeparovića v Sloveniji, ki temelji na predstavi po besedilu Nigela Williamsa v režiji Vita Tauferja iz leta 1982.

Hrvaški režiser želi re-/de-/konstruirati takratno kultno predstavo in z njo postavlja nova vprašanja, aktualna za današnjo družbo. Šeparović je priznan režiser, ki je vedno družbeno angažiran, predvsem pa poznan po svoji gledališki skupini Montažstroj, ki s svojo umetnostjo opozarja na težave marginalnih skupin, na nasilje, terorizem in ostale peroče probleme. Veliko se igra tudi z interakcijo, kar bo 8. 12. v izdatni meri predstavljeno tudi slovenski publiki.

Da gremo od začetka. Montažstroj. Kaj je bil glavni povod, da ste ga zasnovali leta 1989, kaj ste hoteli reči in kaj ste hoteli doseči z njim?

Želel sem narediti nekaj izven institucionalnega, ena od stvari ki mi je bila inspirativna v tem kontekstu, so bile stvari, ki so že takrat prihajale iz Slovenije, iz Mladinskega gledališča, bil je tudi Živadinov. To so bile stvari, ki niso bile enostavno to, kar sem jaz videl kot repertoarno, institucionalno gledališče in mislim, da so bile tu neke inspiracije. Prišel je Eurokaz v Zagreb, pričeli so se razni festivali in jaz sem si rekel, pa zakaj bi morali delati gledališče tako kot to delajo vsi in tako smo osnovali to skupino 1989. Cilj je bil, da se dela drugačno gledališče, cilj je bil, da ta teater ne bo samo v enem mediju, zato smo delali v drugih medijih, cilj je bil, da je ta teater z ene strani pameten, spet z druge strani, da je dostopen vsakomur, to pomeni, ne samo za t. i. gledališčne profesionalce, ki gredo v gledališče, zato ker morajo, ampak da lahko komuniciramo z najširšim mogočim številom ljudi. V principu je bila prvotna ideja, da delamo v  Zagrebu, na Hrvaškem, kasneje se je začela vojna, to nas je hitro lansiralo v tujino, na Hrvaškem nam je bilo vse težje delati, vse več smo gostovali v tujini.

Tudi v Sloveniji?

Ravno 6. 12. 1991 smo bili v Cankarjevem domu, to je zdaj 20 let od tega, dva dni pred premiero Razrednega sovražnika, to vem samo zato, ker je bil takrat bombardiran Dubrovnik. Potem smo bili 1996 v Mladinskem z Everybody goes to disco from Moscow to San Francisco v februarju, nekaj mojega je bilo prikazanega tudi na Expontu, pa nas je kasneje Mladinsko gledališče na festival Prelet povabilo s predstavo Moje srce bije zanjo. Obstaja neka kontinuiteta, da se stvari, ki se jih dela, pokaže Sloveniji.

Kaj so bili vplivi, vzori za to, da ste se začeli ukvarjati z gledališčem?

Ena od prvih predstav, ki je na mene naredila velik vtis in je bila ključna za to, da se hočem ukvarjati z gledališčem, je bil ravno Razredni sovražnik. To je bilo gostovanje v Zagrebu, nisem vedel, kaj grem gledati niti nisem poznal tega teksta, nisem vedel kaj je Mladinsko (gledališče op.u.). Motno se spominjam, spominjam se samo, kako so vse razmontirali, a tudi način igre, da je to tako najbolj realno in prepričljivo, mi je bilo zelo pomembno. In mogoče, da tega, kar je bilo ključno, jaz takrat še nisem razumel. Ne da nisem razumel jezika, to več ali manj sem, razumel sem, kaj se dogaja, vendar to, kar takrat še nisem razumel je bilo, da me je že takrat privlačila ta stvarnost, resničnost tega, kar so oni delali in nisem vedel, da bo to mene v bistvu vedno zanimalo. Ta stvarnost v teatru ni nujno samo to, da se ljudje tepejo, da je nasilje. Ta stvarnost je lahko tudi to, kar sem delal z naturščiki, v smislu  nezaposlenih žensk, mladih ljudi, brezdomcev, pa psov iz azila. Zanima me stvarnost. Ko smo delali v devetdesetih, smo veliko delali s telesi, z nasiljem. Moram reči, da je ta predstava, Razredni sovražnik, direktno vplivala in nekje mislim, da je odredila moj okus. Na splošno so predstave (vsaj meni, ko sem bil mlad, ko sem se počasi odločal, da bi se ukvarjal s teatrom), ki so takrat veliko gostovale po celi Jugoslaviji, prišle tudi v Zagreb, bile so zelo značilne v nekem razmišljanju in name vplivale. Takrat nisem dobro vedel, kdo je Ristić, kdo Jovanović, kdo Pipan, Taufer, Živadinov. To so bile predstave, ki so predstavljale neko kontinuiteto, nov nivo, tip teatra, ki mi je bil enostavno  bližji, pa tudi če nisem povsem razumel jezika, kot sem ga razumel v meščanskem, malomeščanskem miljeju, v repertoarnem gledališču na Hrvaškem. In mislim, da je danes na Hrvaškem veliko drugačnih stvari, vendar je tudi polno smeti, ki seveda morajo obstajati, saj na tem funkcionira teater. Ne pravim, da mora vsaka predstava biti takšna kot je ta, ni potrebno, saj tako ne bi poznali niti razlike, ampak vseeno mislim, da se dela polno predstav, za katere ne razumeš zakaj se delajo, ampak se.

Kot ste že prej omenili, brezdomci, nezaposlene ženske, mladi fantje s facebooka, vse to predstavlja realne ljudi, s katerimi skupaj ustvarjate angažirano gledališče. Koliko vpliva imate vi na njih in koliko oni na vas in na končno predstavo?

Dobro vprašanje. Mislim, da z vsako tako izkušnjo vplivaš drug na drugega. Če delaš z zapuščenimi psi, le-ti, čeprav si mogoče kdo ne bi mislil, vplivajo, ali pa brezdomci, ta projekt mi je bil strašno težak. Ideja za pse je bila, da dobijo lastnike, in to nam je uspelo, ampak popolnoma ti je jasno, da se brezdomci ne morejo rešiti iz svoje socialne situacije. Začasno jim daš nekaj denarja, ampak oni vseeno ostanejo brezdomci, ista stvar so nezaposlene ženske. Zaposliš jih za mesec, dva, ampak ne moreš jih zaposliti trajno. Njihovih problemov ne morem rešiti, vseeno pa malo vplivam na njihova življenja. Sigurno vplivajo nazaj, saj ti predstavo delaš iz njih, to so ljudje, ki potrebujejo, si zaslužijo pozornost, ne pa da se jih tretira kot smeti. Tako da so te stvari pomembne.

Tudi mulci iz Generacije 91.-95., brez njih take predstave kot je bila, ne bi bilo. To je iz predstave jasno in mislim, da so oni vsi vplivali na mene in jaz na njih. Zdaj se že dve leti družimo, ta predstava še vedno nekje živi, edini problem je, da bodo postali prestari za same sebe, za te like. To so meni strašansko vredne izkušnje, tako kot je strašansko vredna izkušnja delati z odličnimi igralci, vendar je to drug tip teatra. Mislim da, ko nekaj dela Montažstroj in ko dela v okviru tega brenda, koprodukcijsko, je pomembno delati predstave, ki jih ne moreš delati v repertoarnem teatru. Normalno je, da v Mladinskem ali katerem koli gledališču, ki ima igralce s plačami, delamo z njimi. Bilo bi absurdno, da bi se celo sezono zaposlovalo druge ljudi in da potem igralci nimajo dela, to nima smisla. Dokler je sistem tak, seveda ni slab, saj omogoča nekim ljudem, da imajo plačo. Takšnih stvari, normalno, ne moreš proizvajati v repertoarnem gledališču. Montažstroj dela predstave, ki so radikalnejše, ki jih repertoarno gledališče lahko koproducira, vendar jih težko producira. Problem je, da redko kdo koproducira. Ko se zgodi moment koprodukcije je super, ampak to je zelo težko na Hrvaškem.

Imate v načrtu že kakšne nove projekte?

Želel bi delati predstavo s 55 plus, s starejšimi ljudmi.  Za zdaj še nismo pripravljeni niti, da bi začeli s projektom, to bo 55 ljudi nad 55 let. Najprej bomo imeli delavnice z njimi, telesne, razne družabne igre. Projekt je, da se z njimi dela in sodeluje, to pomeni da oni verificirajo, ni nujno da oni postanejo umetniki, ampak da imajo pomembno vlogo v nastanku tega umetniškega proizvoda, ki jih na koncu prav tako reprezentira. Za to zdaj še ne vem, ampak mislim, da z vsako tako izkušnjo vplivaš drug na drugega.

Ko ste delali predstavo Generacija 91-95 , ste se ukvarjali z mladimi in njihovim pogledom na vojno. Kakšen je vaš pogled na situacijo danes? Kaj ste ugotovili skozi predstavo?

Razumem ljudi, ki so izgubili vse, družine, mnogi ljudje so izgubili predvsem normalno življenje. Stres je bil strašen. Razumem, da so takšni ljudje strašno frustrirani, prave razrešitve ni bilo, kot ni niti jasno kdaj se je vojna končala. Zdaj se ljudje ne ubijajo, trenutno, ampak nihče ni rekel, to je končano, imamo rešitev. Vse smo pometli pod preprogo, pa smo si rekli, to bo zdaj kapitalizem vse lepo rešil, ampak se emocije niso pomirile, niti približno. In seveda obstaja ta problem, da se frustracije prenašajo generacijsko, transgeneracijsko, to se dogaja od 2. svetovne vojne dalje, tako da to ni nič novega. Na Hrvaškem je zelo kompleksno o tem govoriti, ampak je nekaj ključnega pomena, ne moremo se ves čas ukvarjati samo s tem, kako so drugi za vse krivi. Kar je treba narediti je, da moramo pomesti pred svojim pragom in da vidimo, katere so naše odgovornosti. In to soočenje z lastno odgovornostjo se ni zgodilo in temu se je politično in družbeno odprl prostor, prostor za kup sranja, ki vedno pride z vojno. Razumem, da so ljudje doživeli strašne stvari, vendar je problem, da  v nekem javnem diskurzu, političnem, družbenem diskurzu še nihče ni obravnaval tega ali imamo tudi mi odgovornost. Ne mislim s tem, da smo začeli vojno, mislim to, da so nekateri komaj čakali vojno, da so zagrešili zločine in da zdaj izpade kot da smo jih vsi zagrešili, nisem jih zagrešil jaz, naj se lepo pove z imenom in priimkom kdo je to naredil, če te volje ni, ostaja vprašanje, zakaj se to prikriva in zakaj je zdaj vse, kar je v vezi s tem sveto, v bistvu pa se tu skriva ogromno kraje, grebatorstva. Frustracijo vidim pri ostalih kot razlog tega, da se nič ne razčisti, ne samo v odnosu s »sovražniki«, Srbi in drugimi, ampak tudi med nami.

Predstava Generacija 91–95 se ukvarja s transgeneracijskim nasiljem, s katerim se ukvarja tudi predstava Mauzer, le da je ta politično obskurnejša. To predstavo je Hrvatom še težje pogoltniti. To, da neki mulci govorijo o Tuđmanu, to še gre, ko pa igralci v imenu javne institucije začnejo govoriti na primer o generalu Gotovini, to je malo težje. Mauzer je prav takšna politična zgodba, ki se ukvarja z Borisom Davidovićem po delu Danila Kiša in z občo biografijo, s celovitostjo in fragmentarnostjo. Z biografijo lahko hitro začneš delati kot z mitom in tako je z Gotovino. On je general, to ni sporno, ampak kako je to postal, kaj je tu vse bilo, to se da interpretirati na vsaj tri načine.

Je današnje stanje duha v družbi razlog za re-/de-/konstrukcijo Razrednega sovražnika, v katerem edino navidezno moč predstavlja nasilje?

Razredni sovražnik se da interpretirati na mnogo načinov, vprašanje je, na katerem nivoju se pogovarjamo.  Lahko govorimo o delu Nigela Williamsa, ko ga je on napisal. Pravijo, da je to prvi punk komad, da govori o »blank« generaciji, prazni generaciji, ni to generacija X, to je leta 91, to je Nirvana, to je vse prazno, to je sranje. On je pisal o fantih, ki so zaprti v razred, oni so vsi lumpenproletarci, ki ne pašejo nikamor, to mi je zdaj padlo na pamet, da lahko gledamo to učilnico tudi kot nevidni zapor, v katerega so se zaprli sami. In to je lahko nekakšna metafora, če prevedemo v angleščino in slovenščino, razred, class, lahko na neki način celo družbo oziroma sistem, v katerem živimo, vidimo kot v navideznem zaporu, kjer so razredi postavljeni in v katerih so ljudje tako avtomatizirani, da lahko razbijajo ali sebe ali eksplodirajo drug na drugega, vendar ne morejo menjati tega nevidnega okvirja. Ko se je postavljala predstava v socializmu, so nekateri kritiki, pravim nekateri, ne vsi -, spraševali, ali je ta tekst primerno, saj je z zahoda in je pisan za tam, prenesti na našo socialistično mladino. Nekateri so rekli da ja, drugi da ne, da je to pretirano, da pri nas ni tako, da naše izobraževanje ni tako usmerjeno. Jaz sem to kot mulec prepoznal. Takrat si še lahko imenoval sovražnika na nivoju, aha to je država, to je partija, ki dela to in to, pa da je pomemben individualizem. Danes smo dobili ta individualizem na pladnju, vsak je za sebe, danes je težje imenovati sovražnika in to je tem mulcom Butu, Plunku, težko reči, kdo je sovražnik, kaj to njih jebe, je to njihovo razredno poreklo, pomanjkanje izobrazbe … Buto, ta lik, ta čista konstrukcija, ta odlično napisan lik, pustimo Tauferjevo verzijo, Williams je odlično napisal -, on tam kriči, on hoče znanje, on hoče nekaj, niso mu dosti samo fakti, koji kurac, kaj bomo s tem, dobesedno s takšnim jezikom. Vse tu je punkersko in Taufer je to zelo dobro adaptiral, super se mu je vse poklopilo, bila je takšna atmosfera, gol prostor, delali so lahko, kar so hoteli, naredili so sijajno generacijsko predstavo, ki se je poklopila z energijo tistega časa in ta predstava tudi govori o tem.

Meni se je zdelo najbolj brez veze postaviti predstavo v razred. Mislim možno je, to nasilje, ampak zdaj imamo toliko nasilja na televiziji, v filmih. Takrat je bila ta predstava na tem nivoju šokantna, šokanten je bil jezik, Nigela Williamsa sem komaj prebral, ker je pisan v takšnem slengu, east-London (vzhodno londonskem op.u.) ali nekaj takega, to se je takrat odlično adaptiralo in to so tudi vsi kritiki takrat opazili. Taufer pa Slodnjak, te ljudje so to takrat izvrstno naredili. Ostaja vprašanje, kaj s tem danes. Meni se zdi, da je jasno, da ni lahko imenovati sovražnika, da ni lahko glede tega, kaj narediti, da rešitve niso očitne. Nisem prepričan, da so znotraj sistema, v katerem živimo. Nobene volitve teh rešitev ne bodo prinesle, ta vrsta kapitalizma in vse kar gre skupaj z njim, ni rešitev. Kako to rešiti, je težko zdaj tukaj govoriti. Veliko se je zgodilo, malo naredilo, ta predstava zagotovo o tem govori ali poskuša o tem govoriti, poskuša na to opozarjati, je politična, ne poskuša biti nepolitična. Mislim, da gledališče je politična stvar, javni prostor, v katerem se ima človek pravico politično izražati, da ne rabimo govoriti v nekih velikih metaforah, direktno. Jasno, kdor hoče hoče, nekaterim to sigurno ne bo všeč, a jaz mislim, da je to v redu. Kdor išče samo zabavo, je verjetno ne bo našel. Da pa bi bila predstava povsem  filozofska, to pač ni.

Očitno imamo razlog sovražiti, čeprav nam ponujajo vse živo za zdravo in srečno življenje. Slika sveta, ki jo imam, ko gledam večino, mi je strašna, ko pa gledam ljudi, ki so mi dragi, ko delam z odličnimi ljudmi, takrat sem srečen človek. Mislim ni vse tako grozno, ampak naloga te predstave je, da vsaj ne reče, evo super nam je.

PREBERITE TUDI:

KULTURNA LITERARNA DEDIŠČINA: http://www.e-neo.si/si/dejavno/arhiv/kulturna-literarna-dediscina/

NOVA ELEKTRONSKA PREOBLEKA KNJIGE - E-KNJIGA: http://www.e-neo.si/si/dejavno/nova-elektronska-preobleka-knjige-e-knjiga/

TONE PAVČEK, POET RADOSTI: http://www.e-neo.si/si/atraktivno/poet-radosti-tone-pavcek/